Na srečanja naše skupine hodimo samo svojci, ki nas je vedenje in ravnanje alkoholikov prizadelo, zaznamovalo in na svoj način »poškodovalo«, so na enem izmed srečanj hitele pripovedovati članice skupine Al-Anon, ki so se iz že zakoreninjene navade posedle v krog. Da si gledajo v oči, se bolj zbrano poslušajo in se zares slišijo, ko si pripovedujejo sprva boleče izpovedi, katerih ostrina sčasoma vse bolj bledi in se krha. S pomočjo skupine, kajpak.
Prav ta jim namreč daje moč in omogoča vsestransko osebno rast, brez zadrege prisegajo sogovornice, ki so se prav s pomočjo izpovedi enako prizadetih in enako čutečih kmalu naučile postaviti na lastne noge, zadihati s polnimi pljuči in znova ali pa sploh prvič zaživeti življenje, ki ga prepletajo zadovoljstvo, dobra volja, smeh in še marsikaj, za kar so bile v senci alkoholika prikrajšane. In prav vse prisegajo, da ob podpori sotrpinov niso le duhovno zrasle in okrepile svoje samozavesti, marveč prinesle luč tudi v svojo, poprej čustveno pogosto že povsem razrvano družino. Z vsakega srečanja namreč s seboj odnesejo droben žarek, ki sije do naslednjega srečanja na vse v njihovem okolju.
Pomemben si prav ti
»Nič več ne poskušam popraviti razmer v svoji primarni družini, saj sem se naučila, da je moje poslanstvo poskrbeti zase in imeti svojo družino,« pove najmlajša članica, hči alkoholika, ki skupino obiskuje štiri leta. »Vedno sem si želela biti sprejeta, slišana in imeti občutek, da nekam sodim, da sem cenjena in da nekomu veliko pomenim. Doma me nikoli niso zares slišali, pa naj sem se še tako trudila, da bi izboljšala odnose v družini. V skupini pa sem spoznala, da je bilo to početje misija nemogoče, da je bilo to preveliko breme in je krivično dopuščati otrokom, da se sami trudijo izboljševati družinske odnose,« je zrelo in brez zamere v srcu pripovedovala mlada članica. »Še vedno se učim, kako zbrati in obdržati moč, da ne posegam v življenje svojih staršev in ne skušam pomagati vsaj materi, ki bo morala korak do pomoči prav tako prestopiti sama,« nadaljuje. »Težko se je zadržati, da ne pomagaš drugim, se naučiti, da si pomemben prav ti, in sprejeti, da je razkorak med tistimi, ki pomoč potrebujejo, in tistimi, ki so jo pripravljeni sprejeti, globok kot prepad in velik kot ocean. Zato je ponujanje pomoči nekomu, ki ni pripravljen sprejeti pomembnih odločitev, sizifovo delo. Nekako tako kot bi nekoga, ki gladovno stavka, prepričeval, naj poje sendvič.«
Breme vsega sveta na lastnih plečih
Druge članice so pritrdile, da so se tudi z izmenjavo izkušenj naučile, da ne posegajo več v življenje in odločitve tistih, ki si sami nočejo pomagati in niso pripravljeni sprejeti pomoči. Marija je priznala, da je v času, ko je bil alkoholik njen mož, tudi sama ni bila pripravljena sprejeti, čeprav je zmogla moč, da se je ločila. »Ko pa je alkohol premagal sina, ki je na moja pleča prevalil še skrb za dva otroka, sem se zavedla, da sama tega bremena ne bom več zmogla. Spomnim se, kako so me preplavili enaki občutki, ki sem jih doživljala že ob očetu in kasneje še možu alkoholiku. Vse breme tega sveta je bilo spet na mojih plečih. Veliko sem jokala, nikjer ni bilo več nobenega veselja. S pomočjo skupine sem se znova sestavila v pičlega pol leta, moj prvi uspeh pa je bil, da nečesa nisem naredila. Sinu sem končno zmogla reči ne, ko me je prosil, naj grem na pošto plačat njegovo položnico. Prej sem vedno vse naredila namesto njega, prevzela skrb za finance in vzgojo njegovih otrok, namesto njega hodila v šolo...« se spominja sogovornica, ki se je s pomočjo skupine začela učiti, česa vsega naj ne naredi in kako korak za korakom sinu prepustiti vse več njegovih dolžnosti ter nikoli, res nikoli več poskusiti nanj vplivati ali ga pregovarjati, da bi se spremenil. »To je storil sam, ko je dojel, da živim svoje življenje in se ne ukvarjam več z njim, niti ga na nič več ne opozarjam. Seveda me je sprva spraševal, zakaj hodim v skupino jaz, če pije on,« je pripovedovala sogovornica.
Res je, v skupini se učimo ne nadzorovati, ne nadzirati, ne kontrolirati, ne šteti, ne gledati pod prste..., so nasmejano naštevale dobrovoljne sogovornice, ki iz skupine, kot pravijo, nosijo luč v svoje družine. Zato zagotovo ni naključje, da je veliko njihovih mož prenehalo piti, da nekateri možje vztrajno hodijo na skupine anonimnih alkoholikov, one pa v Al-Anon že desetletje in več. Ni naključje, da so se pobrali in izšolali njihovi otroci, ponosno povedo in radostno dodajo, da so marsikaj naredile tudi zase. Če nič drugega – izpit za avto pri 50 letih, se postavi članica, ki je bila nekoč čustveno tako na dnu, da se je morala preseliti celo v varno hišo. Ko se je postavila na noge in se znova naučila smejati, kajpak s pomočjo skupine, se je uredilo tudi življenje vse družine. Te skupine imajo namreč posebno moč, ki ozdravi vse, še enkrat poudarijo zadovoljne sogovornice, ki so bile nekoč senca same sebe.