Še toliko manj, če upoštevamo njegove dosežke. Za prispevek h glasbi je prejel vrsto nominacij in nagrad. Med drugim je dobil 20 nagrad Juno, 15 nominacij za Grammyja, nagrado za najboljšo pesem za film in televizijo leta 1992, osvojil je MTV, vrsto ameriških glasbenih nagrad, petkrat je bil nominiran za zlati globus in trikrat za oskarja za filmsko glasbo. Odlikovan je z redom Kanade in Britanske Kolumbije za prispevek v popularni glasbi in na področju humanitarnih dejavnosti. Na hollywoodskem pločniku slavnih in enakem v Kanadi ima svoji zvezdi, imenovan je bil v kanadsko Music hall of fame, prejel pa je tudi več priznanj za svoje dobrodelno delo in posebno nagrado ob odrski tridesetletnici. Sloviti Kanadčan, ki te dni že četrtič prihaja v Slovenijo, je kot najstnik za prvo kitaro varčeval tako, da je delal kot pomivalec posode. To najbrž ni bil prav obetaven začetek, a očitno pravilna pot, saj je danes svetovno priljubljeni glasbenik, kantavtor, producent, igralec, družbeni aktivist in fotograf ter eden najuspešnejših rok izvajalcev zadnjih trideset let. A glede na njegovo življenje pred tem je pravzaprav šlo za velik napredek. Le kdo torej bi to lahko predvidel, preden se je podal v svet glasbe?
Sin vojaškega uslužbenca je odraščal po različnih državah, odvisno, kam je očeta in družino vodila njegova poklicna pot. Tako so živeli v Kanadi, Angliji, Izraelu, na Portugalskem, v Koreji in na Japonskem. Kot fant je bil precej problematičen, k čemur je veliko pripomogel odnos med staršema. Že pred 16. letom je tako zapadel v slabo družbo, v alkohol in mamila, streznitev je bila šele aretacija in ječa. Iz tistih časov ima tudi brazgotine na obrazu. Nikoli si jih ni dal odstraniti, saj mu pomenijo opomnik na prejšnje in usmerjevalnik na pravilno življenje, kot je izjavil ob neki priliki. A prepiri med staršema so ga med drugim popeljali na glasbeno pot. Zaradi družinskih razmer se je namreč zatekal v svet glasbe. Pri petnajstih letih je sklenil zapustiti šolo in začel igrati v nočnih klubih ter cello na ulici. Po spletu naključja je bil v Vancouvru tudi spremljevalni vokalist.
Pri osemnajstih letih pa se je zgodilo usodno srečanje. Spoznal je Jima Vallanca, nekdanjega bobnarja in glavnega tekstopisca za več rok skupin, ki se je prav v tistem času osredotočil na kariero studijskega glasbenika in tekstopisca. Partnerstvo, ki sta ga sklenila, traja še danes! Leta 1978 je za simbolični znesek enega dolarja podpisal pogodbo z založbo A&M in njegova pot se je začela zares. Začel je kot nekakšen novi Bruce Springsteen, vendar je takšno posnemanje in primerjave hitro opustil. Še posebej, ko mu je leta 1983 uspela prva uvrstitev med prvih deset na ameriških glasbenih lestvicah. Poleg samostojno je precej sodeloval tudi z mnogimi drugimi glasbeniki. Letos, ko je dopolnil 55 let, je tako zaokrožil že tri desetletja glasbenega delovanja. Ob okroglem jubileju je izdal album z naslovom Track of my years, na katerem so priredbe njegovih vzornikov Franka Sinatre, Boba Dylana, Beatlov in Raya Charlesa.
Humanitarni aktivist
Adams je zelo dejaven tudi na področju humanitarnih dejavnosti in ima prav v ta namen tudi fundacijo s svojim imenom. Ta si prizadeva za napredek na področju izobraževanja in priložnosti za učenje za otroke in mlade po vsem svetu, saj menijo, da je izobrazba najboljše darilo, ki jo lahko damo otrokom. Zanimivo je, da delovanje fundacije Adams večinoma financira iz lastnih sredstev. Sicer pa je poleg v svoji fundaciji vedno pripravljen pomagati tudi pri drugih projektih. Tako je sodeloval pri Live aid, Amnesty international z dvo tedensko turnejo s Stingom, U2 in Petrom Gabrielom, z Eltonom Johnom, Georgom Harrisonom in Ringom Starrom je nastopil za Trust all star rock concert, na rojstnodnevni zabavi Nelsona Mandele,… ipd. Nastopil je tudi ob padcu berlinskega zidu, za žrtve potresov, cunamijev,… S svojo fundacijo pomaga tudi pri projektih, kot so obnove ali postavitve osnovnih šol, pomoč revnim in zlorabljenim otrokom, z veliko vnemo pa se odziva tudi za pomoč živalovarstvenim organizacijam. Zbirajo pomoč za divje živali v pragozdovih, oceanih in afriških prostranstvih, zavzema se proti kitolovu, povezan je s slovito organizacijo PETA, za katero celo fotografira, kot siceršnji že večletni vegan pa se zavzema tudi za humanejše razmere za rejne živali. Tako podpira organizacijo Farm aid, na ljudi pa apelira tudi s pozivi za njihovo vključevanje v akcije za pomoč živalim po vsem svetu. »Slava omogoča, da si vidnejši, opazneši, glasnejši, poleg tega pa te ljudje, ker si pač znan, vzamejo tudi za vzgled« pravi o tem. Poleg priznanj in zahval, ki jih je doslej bil deležen pri svojem humanitarnem udejstvovanju, so ga doletele tudi najrazličnejše nominacije. Najbolj nasmejala ga je tista, s katero so ga pred nekaj leti uvrstili med najbolj seksi vegane na svetu.
Užitek za objektivom
Glasbenik ima še eno zelo veliko strast in sicer fotografiranje. In to ne le ljubiteljsko ampak profesionalno. Njegove fotografije so namreč objavljane v angleškem Vogu, Harper’s bazarju, Esquirerju, Interview magazine,… in vrsti drugih revij. Poleg tega se je poskusil tudi kot fotograf reklamnih kampanij znamk kot so Calvin Klein, Guess Jeans, Sand, Converse, Montblanc, John Richmond, Fred Perry, Escada, Gaastra, Zeiss in zadnje čase za nemške avtomobile Opel. Tudi v fotografskem svetu je prejel nekaj nagrad za svoje modno delo. Nekatera svoja dela je predstavil tudi v knjigah. Kot fotograf je ovekovečil tudi vrsto glasbenih kolegov, kot so The Who, Lana del Rey, Sting, Shania Twain, Mick Jagger, Arcade Fire, Ray Charles, Tina Turner, Rod Stewart, Robert Plant, Take That, Joss Stone, Plácido Domingo, Sarah McLachlan, Celine Dion, Billy Idol, Moby, Lindsay Lohan, Amy Winehouse, Annie Lennox, Peter Gabriel, Bryan Ferry, Lenny Kravitz, Die Antwoord, Boy George, John Newman, Vanessa Paradis, Michael Buble in Morrissey, njegov portret Amy Winehouse pa je krasil tudi ovitek njene posmrtne počastitve. Portreti, katerih avtor je, so krasili tudi ovitke CD, kot denimo pri skupini The Who. Posebej počaščen je bil, ko so ga leta 2002 med nekaj ostalimi povabili na zlati jubilej angleške kraljice Elizabete. Ena od njegovih fotografij je bila cello podlaga za posebno poštno znamko, fotografija kraljice in princa Phillipa pa je tudi v Narodni portretni galeriji v Londonu. Adams je tudi fotografski podpornik organizacije Hear the World, ki opozarja na nevarnosti globalnega segrevanja. Njegovo delo pa je povezano tudi z zasebnostjo. Alicia Grimaldi, s katero imata dve hčerki, namreč aktivno sodeluje kot soustanoviteljica tudi v Adamsovi fundaciji.
