Prof. dr. Janez Bogataj, etnolog

Marjana Grčman, urednica turistične oddaje Na lepše

»Srce Slovenije je posrečen turistični logotip destinacije, ki je v zadnjih letih pokazala precej ambicioznosti na področju avtodomarskih postojank, kolesarskih poti, kulinarike, pomena lokalnih produktov ter ozaveščanja glede turistične ponudbe tudi v manj znanih krajih. Dobro utečen projekt je Oglarska dežela – ne samo zaradi kuhanja kop, ampak zaradi izjemnega doživetja domačinov. Toda kaj pomagajo dobro zastavljeni projekti, če pa ni poskrbljeno za osnovne oznake. Turista je treba jasno in nedvoumno usmerjati po vsem lepem, kar ima občina. Sicer je ves trud sam sebi namen. TIC, ki je turistično srce destinacije, bi moral biti prvi zadetek, kar se tiče turizma vsake občine. Spletne strani so tudi v Litiji očitno premalokrat narejene z mislijo na uporabnike, še posebno na tuje. Nedopusten je napačen naslov TIC na spletni strani I feel Slovenia – takojšnji popravek! Da je turizem zasnovan premalo ambiciozno, kaže tudi podatek, da je TIC ob vikendih zaprt – pa saj ljudje ravno takrat hodijo na lepše! Potem pa so prepuščeni sami sebi in lastni iznajdljivosti, lokalni ponudniki pa brez obiska. Gostov pa se v Litiji očitno ne otepajo samo s slabimi označbami znamenitosti, ampak tudi z neodzivnostjo sobodajalcev, kako bi sicer razumeli neodzivnost na klice in e-pošto Pri Kovaču. In še glede zaposlenih v TIC: prijaznost ni dovolj, nujno je vsaj osnovno znanje angleškega jezika. Turizem je namreč posel s tujino! Veljalo bi razmišljati tudi o tečajih tujih jezikov prek LAS-projektov ali pa Razvojnega centra Srce Slovenije.

Pohvala za prodajo spominkov; toda zakaj za vraga je treba plačati slovenski izvod kolesarskega vodnika? Urnik muzeja se mi zdi odločno preokoren, saj je odprt samo med osmo in dvanajsto, pa še to samo med tednom. Za vikende je namreč – kako slovensko – obvezno zaprt. Muzeji so vendar narejeni zato, da se jih postavi na ogled, in ne zato, da jih skrivamo – in da za njih ne vedo niti domačini. Očitno ima kustosinja v Mestnem muzeju prav, ko je izvidnikoma potarnala, da tu ni dovolj čuta za ohranjanje kulturne in zgodovinske dediščine. Kako si sicer razložiti (ne)dostop do parne lokomotive in manko opisa. Lokomotiva iz leta 1912 bi si namreč zaslužila bolj dostojanstveno pojasnilo, sploh glede na dejstvo, da jo je občina Litija leta 2000 tudi obnovila.

Nisem privrženka napovedanih obiskov, vse to vnaprejšnje rezerviranje obiskov ubije čar potovanja. Turizem je spontano doživetje! Zato veliko priznanje domačinom, ki so se izvidnikoma tako pristno trudili razložiti o svojih lokalnih znamenitostih. Velik si namreč toliko, kolikor ceniš lokalno, mar ne?«

Primož Žižek, direktor podjetja E-laborat

»Destinacija Litija nima svoje samostojne turistične spletne prisotnosti, z izjemo spletnega mesta turističnega društva, ki ponuja predvsem informacije o kulturni dediščini. Več kot to pa spletno mesto ne ponuja. Občinske spletne strani Litije bi lahko zato ponudile turistični zavihek in turista usmerile na regionalni destinacijski portal Srca Slovenije, kjer v resnici najdemo še največ turističnih informacij o Litiji. Torej, glede na to, da je sicer predstavitev občine Litija čista in pregledna, priporočam upravljalcem, da razvijejo pristajalne strani, namenjene turizmu, in s tem pomagajo turistom navigirati turistično povpraševanje destinacije Litija. Google med zadetki poda predvsem vsebine regijskega destinacijskega portala in turističnega društva. Ocena? Premalo premišljeno in ambiciozno.«

Vito Avguštin, Dnevnik

»O spletnih straneh bo več povedal oziroma napisal Primož, a vedeti je treba, da pomeni danes imeti takšne spletne strani nekaj podobnega, kot če bi v turističnem uradu pred turisti skrivali prospekte. Posledica pa je natančno to, kar je povedal Simon: 'Če kot turist dobiš na internetu tako malo podatkov o nekem kraju, kot sem jih jaz, potem tega kraja preprosto ne obiščeš.' Objavljen napačen naslov TIC je le še pika na i nepotrebni malomarnosti. Podobno velja za gostilno, ki se oglašuje na spletu, pa ne odgovarja na sporočila. To pa je tako, kot da bi plačali izdelavo in tisk prospektov, ki jih potem ne bi želeli dajati turistom.

O oznakah smo že prevečkrat pisali, da bi ostal ravnodušen: če nekoga povabiš na obisk, če nekomu želiš nekaj pokazati, mu moraš vendar vsaj povedati, kam naj gre. In ko tja pride, mu moraš vsaj na majhno tablo napisati, da bo vedel, kje je bil in kaj je videl. To, da mu ob tem ponudiš nekaj, kar bo plačal in si kot spominek odnesel domov, je najbrž že preveč.

Mislim, da bo profesor Bogataj več kot užival ob ugotovitvi južnoafriške izvidnice, kaj pomeni za tuje turiste kranjska z matevžem in kislim zeljem v domači gostilni s ta pravim birtom. In kako malo je potrebno za veliko pomoč tujcem – mislim na enostavno rešitev z zastavicami ob jedeh. O ribištvu, še posebej muharjenju in ribjih gostilnah, pa kdaj drugič, ker je to cela znanost in ker se niti ne zavedamo, kako znane in zaželene so naše reke med ribiči v svetu.«