Bogastvo gorenjske oblačilne dediščine še zdaleč ni v tisti najbolj znani, a zdaj že malo iz mode načičkani gorenjski narodni noši z veliko avbo na glavi, ki je v času razcveta ansambla bratov Avsenik postala vseslovenska. Skriva se v avtohtonih »takmašnih« oblačilih, v številnih podrobnostih in dejstvu, da se je kljub skupnemu imenovalcu, ki se mu reče alpski stil, nosilo v vsakem kraju nekoliko drugačno obleko.
Na Loškem so pred dnevi končali zanimiv projekt raziskovanja, dokumentiranja in predstavitve oblačilne dediščine prve polovice 19. stoletja. Poleg številnih sodelujočih je na koncu vseeno imela glavno besedo Andreja Stržinar, šivilja iz Poljanske doline, daleč naokoli znana po izjemnem poustvarjanju starih oblačil in šivanju kostumov za številne folklorne skupine po Sloveniji; njene izjemne stvaritve lahko občudujejo tudi turisti, ki se na ljubljanskem gradu udeležijo vodenega ogleda Časovni stroj. Ob pomoči Sonje Rupar in Zvonke Tomažič je v majhni šiviljski delavnici v prostorih nekdanjega rudnika urana Žirovski Vrh v Todražu nastalo 29 oblačil (od spodnjic do telovnika) za člane folklornih skupin Zala in Škofja Loka, ki bodo to našo zanimivo, a premalo raziskano dediščino »v živo« ohranjali še naprej.
»Mušter« hranijo v muzeju
»Največja vrednost teh oblek je, da so nastale na podlagi pravih, avtohtonih slik in skic ali pa kar pravih, ohranjenih oblek, kakršen je izjemen špencer (kratka jakna, op.p.), ki ga hrani Loški muzej. Sešite so bile iz materialov, ki so jih nekoč v resnici uporabljali. Ogromno je celo čisto avtentičnega blaga, starega 150 in let več, ki so ga ljudje našli na podstrehah,« z navdušenjem pripoveduje Stržinarjeva, ki je za vsako popolno obleko porabila tudi po dva tedna trdega dela. Vsaka ženska obleka je namreč sestavljena iz šestih kosov: untare oziroma spodnjega krila, gat, se pravi spodnjih hlač, rokavcev (bluze), kikle z modrcem, predpasnika in špencerja. Pri moških oblekah je kakšen kos manj.
Andreja Stržinar se je s kostumografijo srečala že doma pri sestri Jani, znani lutkarici. Po šolanju je dvanajst let delala v gledališkem ateljeju in vzljubila krojaštvo, ki se, kot sama pravi, močno razlikuje od šivanja konfekcije. Bolj kot ne po naključju je nato pristala pri šivanju narodnih noš. »Narodna noša je zdaj kot nekakšna uniforma. Kot gasilska, recimo. Da se pokažeš na prireditvah. Trendi oblačenja folklornih skupin so se popolnoma spremenili. Marsikje imajo veliko raje pristne obleke, kakršne so v njihovih krajih zares nosili, tako da gre pri vsakem projektu za pravo raziskovanje, ogromno je predpriprave, risanja krojev, iskanja blaga in dodatkov. Vsak kraj ima drugačne posebnosti. Zdaj pripravljamo obleke za Jezerjane in Ratečane. V Ratečah so zanimivi volneni štumfi, pravo vrednost pa dajejo srebrni gumbi. Obleke ogromno povedo o tem, kako so včasih živeli, in žal mi je, da pri nas ni pravih strokovnjakov za oblačilno dediščino. Recimo ti rateški knofi – bili so srebrni in toliko vredni, da so jih imeli prišite na trak, ki so ga potem menjali s telovnika na telovnik. Več kot je nekdo imel gumbov, bolj je bil premožen. Bili so tudi plačilno sredstvo,« z veseljem razlaga Stržinarjeva.
Veliko šivanja na roke
Podobno je bilo na Loškem. »Pri tem projektu smo se veliko naučili. Gre za podrobnosti, ki jih marsikdo ne opazi, recimo, kako že s pravilnim likanjem oblikuješ blago. Veliko je ročnega dela, saj se takih naborkov ne da narediti na stroj. Najtežje je bilo že s krojem zadeti original. Krojev seveda ni na razpolago in narisati sem jih morala na podlagi slik, skic, originalnih oblek,« je pojasnjevala Andreja Stržinar, ki je prepričana, da je največja vrednost projekta prav ta, da se bo obleke tudi zares nosilo.
»Desetletja smo lahko obleke gledali le na slikah in v muzeju. Zdaj so tu, med nami, in prepričana sem, da bodo člani naših folklornih skupin znali ohranjati to zanimivo dediščino. To pa je tudi zame največ vredno.« Nič čudnega potemtakem, da jo je kar kurja polt oblila, ko je s ponosom pokazala na originalno belo bluzo, staro sto let in več. »Tole je delala celo zimo. Kakšni detajli!«