Ljubljanski kandidat za čestitke je nič več in nič manj kot dokaz vedno nižjih profesionalnih standardov, ki načenjajo ugled številnih poklicev. Že v času trdega socializma smo se učili, da je treba pred delom opraviti pripravo na delo. Včasih je to pomenilo, da si je uradnik ošilil svinčnik in rdečo barvico, da je mesar nabrusil nože in »popravil« tehnico, avtomehanik zložil šraufcigerje in ključe, miličnik spoliral pendrek in poravnal kapo... Skratka da so vsi deležniki v proizvodnem procesu izvedli vse ukrepe, ki so bili potrebni za nemoten potek delovnega procesa. Na ta način so vsaj dajali vtis, da vedo, kaj počnejo. Danes so med mesarji takšni, ki ne ločijo svinjskega repa od govejega jezika, med uradniki takšni, ki se ne spomnijo niti svojega prijavnega gesla v SPIS (pisarniški informacijski sistem), med avtomehaniki takšni, ki svečko iščejo pri svečarju, med policisti pa... no, policisti še vedno polirajo pendreke in si ravnajo kape. Zato ne čudi, da se tudi roparska srenja sooča s padcem kvalitete.

Frizerski mojster več kot očitno ni opravil domače naloge. Prvič: tajming. Frizeraji se odpirajo tam okoli devete ure, večino prometa pa opravijo popoldne. Ropanje ob dveh je tako s stališča optimizacije (minimalni vložek in maksimalen izkupiček) zgrešeno. Drugič: izhodna strategija. Če bi mojster malce poguglal, preden se je podal na stranpot, bi lahko v dokumentu ministrstva za gospodarstvo iz leta 2010 prebral, da »izhodna strategija v ožjem smislu pomeni načrtovanje časa, hitrosti in zaporedja umika«. Če bi torej ropar vedel, da bo ob dveh bore malo zaslužka, da je Ljubljana ob dveh na vrhuncu sicer permanentnega stanja prometnega kolapsa in je zato hitrost umika enaka omejitvi hitrosti minus faktor gneče (v vsakem primeru pa neprimerna za beg), si zagotovo ne bi izbral frizeraja in si naročil taksija za pobeg. Hudiča, še z mestnim kolesom bi ga ljudska milica iskala dalj časa, da o umirjeno športni hoji sploh ne izgubljamo besed.

A kot rečeno: preden začnemo vihati nos nad taksi roparjem, poglejmo v svoje vrste. Tako tudi med »medijskimi delavci« najdemo model »wikipedija in google: moj edini vir« in ta model bi skoraj zanesljivo gostinski lokal v peš coni ropal pred poldnevom, za beg pa si naročil kavalirja. Namesto tega pa smetijo medijsko krajino.