»Primož Peterka je snemal, jaz sem mahal, Špela pa je sanjsko skakala,« je Stane Baloh, novi glavni trener slovenske ženske reprezentance v smučarskih skokih, opisal recept za senzacionalno zmago na uvodni tekmi nove sezone svetovnega pokala v olimpijskem Lillehammerju. Slovenke so bile ob Čehinjah edine, ki so zaradi varčevalnih ukrepov Smučarske zveze Slovenije na start sezone dopotovale brez skoka na snegu. A vražjih Slovenk to ni oviralo. Špela Rogelj je oblekla rumeno majico vodilne v svetovnem pokalu, zaradi odličnega moštvenega nastopa so prevzele vodstvo v točkovanju za pokal narodov.
»Ko sem prišla v Lillehammer, bi bila vesela uvrstitve do 20. mesta. Nato sem bila iz skoka v skok boljša in bolj sproščena. Glavni trener Baloh mi je pred finalom, pred katerim sem bila na četrtem mestu, dejal, naj me ne bo strah skočiti daleč (99-metrski skok v finalu je bil najdaljši na tekmi op. p.), njegov pomočnik Peterka pa, naj naredim lep telemark,« je trenutke največjega uspeha v karieri, saj je bila doslej najvišje na četrtem mestu, podoživela drobcena Špela Rogelj.
Ob sotekmovalkah iz slovenske reprezentance (Maja Vtič, Eva Logar, Urša Bogataj in Katja Požun) se je njene zmage najbolj razveselila ameriška zvezdnica Sarah Hendrickson, s katero sta tesno povezani. Če so doslej vsi gledali, kako skačejo superzvezdnice Japonka Sara Takanaši, Avstrijka Daniela Iraschko Stolz in Američanka Hendricksonova, je odslej merilo za popoln skok tudi Rogljeva. Novi trener Baloh, ki je ekipo prevzel sredi avgusta, je prinesel veliko sproščenosti in pozitivne energije. Tudi ko dekleta skačejo slabo, najde svetle točke. Kako zna delati s šampioni, je Baloh pokazal v dosedanji karieri. Njegov klubski varovanec v Žirovnici je bil tudi Franci Petek, ki je leta 1991 postal svetovni prvak. Pred desetletjem je oral ledino ženskim skokom in z Moniko Pogladič poskrbel za prvo slovensko zmago v mednarodni konkurenci, saj tedaj še ni bilo tekem svetovnega pokala. V vlogi selektorja ženske reprezentance je debitiral z zmago že na prvi tekmi svetovnega pokala.
Z zgodovinsko zmago je Špela še posebej navdušila sovaščane v vasi Jezero pri Podpeči. Te dni jo boli roka od vseh čestitk. Še bolj kot Špela se je zmage razveselil njen oče Franci, nekdaj tudi sam skakalec, ki je zelo aktiven v delovanju SSK Ilirija iz Ljubljane. Je na čelu hčerinega navijaškega kluba, ki slovenske skakalke podpira na tekmah v srednji Evropi. Špela je tipičen primer, da nikoli ne reci nikoli. »Oče je trdil, da njegovi otroci ne bodo nikoli skakali na smučeh. Mama Nataša me je vpisala na plesni tečaj, mene je bolj zanimala atletika, medtem pa sva z bratom Maticem leto dni predvsem prosila očeta, naj naju vpiše v skakalni klub. Končno je le uslišal velike prošnje in naju začel voziti na treninge na Mostec v Ljubljani,« se začetkov smučarskih skokov pri devetih letih spominja Špela.
Ko je prišla v klub, je bila prva in edina skakalka. Fante, ki so se zmrdovali in nanjo gledali podcenjevalno, je utišala tako, da jih je na treningih in tekmah do 15. leta starosti redno premagovala. Skupaj s fanti je nastopala kot članica ekipe na moštvenih tekmah. Za vzornika si je izbrala Švicarja Simona Ammanna. Navdušil jo je s štirimi zlatimi olimpijskimi kolajnami, zato je bil eden najlepših dni v njenem življenju, ko se je z njim lahko rokovala.
Špela je potrdila svoj športni talent s štirimi kolajnami z mladinskih svetovnih prvenstev (1 med posameznicami, 3 z ekipo). Skozi neuspehe se je naučila, da v skokih ne moreš nič narediti na silo. Letos poleti je največ trenirala v matičnem klubu Ilirija s trenerjem Jaroslavom Sakalo, nekdanjim češkim asom v smučarskih skokih. »Njegove metode treninga so malce posebne. Včasih sem v enem tednu naredila le en skok. V njem sem morala pokazati vse, kar sem se učila ves teden skozi različne vaje na suhem. Če je bil skok slab, sem morala za kazen teči pol ure ali pa sem dobila kakšno drugačno kazen,« je pojasnila Špela. Zaposlena je v očetovem družinskem podjetju, ki ima bencinski servis, avtomehanično delavnico in pralnico avtomobilov. Čeprav dela v pisarni, se odlično spozna na avtomobile, zato o njih lahko enakovredno debatira v moški družbi. Obožuje hitrost. »Fantje pravijo, da vozim hitro,« pravi Špela. V avto se usede, na motor, zlasti na tistega za motokros, s katerim dirka njen fant iz znane družine Irt, pa se noče.
Špelina odlika je tudi neustrašnost. »Še nikoli nisem odšla peš v dolino, potem ko sem se enkrat usedla na startno klop. Tudi če me posedejo na rampo na novi letalnici v Planici, se ne bi umaknila, ampak bi skočila. Ko si enkrat na startu, je treba skočiti,« je pojasnila pogumna Špela.