Janez Kocijančič: Zelo sem kritičen do stricev iz ozadja

Med najinim intervjujem pogled iz 12. nadstropja TR3, kjer ima Janez Kocijančič svoje podjetje, zaradi slabe vidljivosti ni bil veličasten, kot zna biti sicer. Pred uradnim delom se je Kocijančič dotaknil po svojih besedah zadušljivega in neprepustnega sistema v Sloveniji, ki mladim ne dopušča preboja v družbo. Spomnil se je, da je bil že pri svojih 30 letih minister v Kavčičevi vladi, da je imel vse življenje odprto pot razvoja in napredka, česar danes mladina nima. Konec tedna je Kocijančič odpotoval v Monte Carlo na zasedanje o prihodnosti Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK), ki ga bo danes zapustil predčasno, saj bo zvečer navzoč v Cankarjevem domu na prireditvi Športnik leta.

Očitno sem se podal na dolgo pot slovesa od mladosti. V prvih letih predsedovanja sem opravljal še druge funkcije. Zaključeval sem delo v Adrii, vodil sem politično stranko, po upokojitvi pa sem se začel ukvarjati s svetovalnimi posli. Ponosen sem, da lahko ob koncu svojega predsedovanja rečem, da sem delo opravljal z veseljem, z vrhunskimi sodelavci in da me je ves čas navdajala pozitivna energija. Moje načelo se namreč glasi, da se nobene težave ne rešuje zgolj na konflikten način, da je vedno treba iskati konsenze. Če se vrnem k vašemu vprašanju, lahko rečem, da sem doživljal primeren način staranja.

V življenju ni poti, ki bi bila postlana samo z rožicami. Enako velja za slovenski šport, ki deli usodo slovenske družbe. Šport raste iz naroda, ki mu to veliko pomeni. Po drugi strani v zadnjem času trpi skupaj z družbo, ki doživlja finančno krizo. S pravim pristopom razvoja kategorizacije smo dosegli, da smo začeli dosegati vrhunske rezultate v športnih panogah, ki pred tem nikoli niso bile prioritetne v slovenskem prostoru.

Nekajkrat smo se znašli v težkih situacijah, v katerih smo različno gledali na športni razvoj. A smo vselej našli rešitve, da smo se poenotili. Ubranili smo se vseh poskusov posameznikov, ki so želeli narediti šport kot politiko prioritet. Občasno smo imeli krize v zvezi s financiranjem, ki smo jih s poglobljenimi razpravami in razmisleki premagali.

Najlepše je bilo poslušati Zdravljico na olimpijskih igrah. Te večne spomine so mi pričarali Iztok Čop, Luka Špik, Rajmond Debevec, Primož Kozmus, Urška Žolnir in dvakrat Tina Maze. V svetu je zelo veliko narodov, ki takšnega zadovoljstva niso doživeli nikoli. Da smo Slovenci tako dobri v športu, je tudi odraz zunanjih dejavnikov. Tu mislim predvsem na mentaliteto slovenskega naroda, ki je pripravljen na ogromno odrekanje za dosego vrhunskega rezultata. Za dosego cilja smo pripravljeni garati ure, leta in desetletja. Upam, da bo šel slovenski šport po takšni poti naprej. Da bodo novi ljudje svoje koncepte znali vnesti v sistem. Da bodo nadaljevali delo na težko zgrajenih temeljih.

Imam povsem čisto vest. Dejstvo je, da vrhunski rezultati v vrhunskem športu zanesljivo vplivajo na množičnost. Če imamo uspešno organizirano evropsko prvenstvo v košarki, bo veliko mladih začelo igrati košarko. Če Slovenija odigra nekaj dobrih nogometnih tekem, bo šlo veliko mladine k nogometu. Istočasno se spreminja miselnost našega naroda. Postajamo sodobna družba. Čedalje več ljudi se stalno ali občasno ukvarja z rekreacijo. Bližamo se 70 odstotkom. Če pogledamo fizično velike rekreativne prireditve, se lahko prepričamo, da bodo vsak čas eksplodirale. V času mojega mandata smo imeli cilj usmeritve k trem vejam: vrhunskemu športu, športu za vse in lokalni ravni. Pri slednji smo naredili odličen posel, saj smo dobro porazdelili uspešnost športa po Sloveniji. To potrjuje struktura osvajalcev kolajn na olimpijskih igrah. Danes dosegajo vrhunske rezultate športniki iz različnih delov Slovenije, kar je zelo dobro, saj smo Slovenci premajhni, da bi se centralizirali.

Naj najprej omenim, da se za nobeno od svojih mednarodnih funkcij nisem pretirano potegoval. Zdelo se mi je pravilno, da ima Slovenija v organih svoje predstavnike. Član MOK ne morem postati že zaradi dejstva, ker štejem več kot 70 let. Nikoli nisem obžaloval, da nisem bil član te organizacije.

Drži. Gre za komite, ki deluje po sistemu »self electing body«, se pravi, da voli sam sebe. Gre za zelo zastarel pristop, ki se ga je v 19. stoletju spomnil Pierre de Coubertin, mi pa živimo dve stoletji kasneje. Vse primerljive mednarodne organizacije so zgrajene tako, da ljudje predstavljajo svoje organizacije, v MOK pa je drugače. Znotraj je zastopana manj kot tretjina držav sveta. Gre za telo, v katerem so relativno stari in bogati posamezniki, veliko med njimi jih ima aristokratsko kri. Posledično MOK v marsičem izgublja neposreden stik s stvarmi, ki se dogajajo v sodobnem športu. In to ni dobro.

Tu gre za širši problem. Če začnem pri olimpijskih igrah, je šel po mojem mnenju razvoj v napačno smer. Namesto da bi igre približevali športu, se čedalje bolj upošteva geopolitični kriterij. Olimpijske igre v Pekingu in Sočiju so bile sicer odlično organizirane, a so daleč od tekmovališč, ki so se afirmirala kot sodobna v svetu športa. Poglejte aktualno situacijo zimskih iger leta 2022. Kandidati so bili Oslo, Almaty in Peking. Oslo se je zaradi kritičnih pogledov umaknil. Norvežani niti približno niso pripravljeni investirati toliko denarja, kot ga je Soči, ko se je govorilo o 51 milijardah dolarjev, kar je celo več od slovenskega kosmatega domačega proizvoda. Hkrati se ne strinjajo s številnimi načeli, med katerimi so denimo izpostavili olimpijsko linijo, kar je v skandinavski družbi, ki je nagnjena k enakopravnosti, nesprejemljivo. Poleg tega tako Norvežane kot številne druge narode moti, kako Katar v zadnjem obdobju dobiva organizacijo največjih športnih dogodkov. Navzven vse skupaj deluje, da je največja prvenstva mogoče kupiti. To pa je nespremenljivo. Z odstopom Osla od kandidature bo treba izbirati prireditelja zimskih olimpijskih iger med Kazahstanom in Kitajsko, kar je strašno daleč od dogajanja v zimskih športih.

Življenja ni mogoče ustaviti in takšne kritike so sestavni del posla. Novi ljudje uvajajo svoje koncepte, posledično pa spreminjajo obstoječe temelje. Le želim si lahko, da bo nova ekipa delala s trezno glavo. Da bo kakšna pripomba letela na naše delo, je razumljivo. Najmanj pripomb leti vselej na tiste, ki ne delajo nič.

Zelo sem kritičen do stricev iz ozadja. Gre za izraz, ki je nastal zaradi nedozorelosti slovenske družbe. Pojavil se je v politiki zaradi tega, ker so bile obstoječe politične garniture zelo občutljive za to, da so imeli njihovi predhodniki velik politični ugled. V razvitih družbah starejše ljudi sprašujejo in upoštevajo njihova mnenja. Kar zadeva šport, si ne želim nadaljevati vladavine kot stric iz ozadja. Povedal sem, da bom svojemu nasledniku in njegovim najožjim sodelavcev vedno na razpolago za nasvet, če ga bodo potrebovali. V nasprotnem primeru se ne bom silil nikamor.

Zanesljivo. Vse domneve, ki so se pojavljale v medijih (ali se bodo), koga intimno podpiram, so brez osnove.

Podpiram vse tri kandidate. V zadovoljstvo in čast mi je, da so se za kandidaturo za mesto predsednika olimpijskega komiteja odločili trije tako izraziti ljudje. Neprimerne se mi zdijo primerjave nekaterih, ki ugibajo, kdo je v čem slabši. Menim, da so vsi trije kandidati vrhunski. Z vsemi tremi imam odličen odnos in se bom trudil, da ga bom imel tudi v prihodnje.

Osebno ne obedujem z nikomur od teh treh kandidatov in še nikoli nisem bil doma pri Bogdanu Gabrovcu, Zoranu Jankoviću ali Andražu Vehovarju. Zato lahko rečem, da imam uravnotežen odnos do vsakogar izmed kandidatov. Vehovarjeve športne dosežke visoko cenim. Gabrovec je bil sijajen sodelavec. Dejstvo pa je, da sem od vseh treh najdlje v prijateljskih odnosih z Zoranom Jankovićem, kar pa samo po sebi ne pomeni nič. Kako kdo govori o meni, je stvar vsakega posameznika. Odločil sem se, da v predvolilnem času ne bom komentiral nobene od njihovih izjav.

Nikogar nisem nagovarjal, temveč sem vsakomur rekel, naj se pri glasovanju odloči po svoji vesti. Upam, da bodo delegati to tudi storili. Upam, da bodo izbrali tistega kandidata, ki bo slovenski šport peljal naprej in ki bo boljši od mene.

Mednarodne funkcije so vezane na mandat. Ali bom še kdaj kandidiral na kakšnem področju, je stvar moje osebne presoje v navezi s slovenskimi športnimi organizacijami, ki bodo ocenile, ali se jim zdim primeren kandidat, da nadaljujem delo. Problem delovanja v mednarodnih organih je, da postaneš član na tajnih volitvah. Zato je potrebno veliko truda, da te kot predstavnika iz majhne države spoznajo ljudje. To je na neki način krivica, saj se v mednarodne organe zelo težko prebije nekdo, ki nima imena.