Mnogi se te dni v Ljubljani sprehajajo mimo vaših plakatov misleč, da boste nocoj prvič nastopili tukaj, kar pa ni res.

Ne, nikakor nisem prvič tu, bo pa moj nocojšnji nastop v Ljubljani prvi odprtega tipa, če se lahko tako izrazim. Chris Eckman me je v času snemanja prvenca Blackbird iz Prage pripeljal v Ljubljano, kjer smo posnetkom dodali čelo in vokale, na basu pa se nam je pridružil še Žiga Golob. Dva tedna, ki sem ju v pozni pomladi preživela v Ljubljani, sem izkoristila tudi za manjši »live room« koncert v Pinelini sobi.

Od takrat so pretekla tri leta. V tem času, pravzaprav januarja letos, ste izdali Where the Wild Oceans End, ki deluje veliko bolj kompleksno od prvenca.

Če izvzamem, da je bil tako kot prvi album zmiksan v Ljubljani, ima Where the Wild Oceans End povsem drugačno logiko nastanka. Blackbird je bil namreč pravi studijski album, pri katerem sva z Jesperjem Lehmkuhlom osnovni material pripravila vnaprej in potem v studiu skladbe gradila korak za korakom. Na skelete sva nanašala plasti in šele pozneje k sodelovanju povabila druge glasbenike. Drugi album je zrasel z bendom, ki sem ga zbrala v Berlinu takoj po zaključku prvenca. Skupaj smo pripravili material, ga izpilili in pripravljeni odšli na Norveško ter album posneli v enem tednu.

Razbrati je, da veliko potujete. Kako sploh najdete čas za pisanje pesmi?

Kar zadeva mene, je za pisanje dobro biti oddaljen od doma. Tam te namreč vedno čakajo težave, na poti pa se jim lahko izogneš. Ta razbremenjenost ima za posledico nove inspiracije, ki jih poskušam prevesti v pesmi; takrat sem lahko veliko bolj sproščena in osredotočena le na glasbo. Morda gre res za obliko pobega, saj te težave doma počakajo, a tam nimajo vpliva na moj ustvarjalni zagon. Potovanja me tudi sicer navdihnejo, veliko idej dobim, ko opazujem ter se soočam z novimi pokrajinami.

Čeprav ste z drugim albumom prodrli, vas še vedno lahko označimo kot »prijetno skrivnost«. Ali na ta skrivnosten način doživljate tudi svojo umetnost?

Vedno poskušam pogledati, kaj se skriva zadaj. V meni, v ljudeh, izza vseh mask. Življenje ni vedno srečno. Sestavljeno je iz različnih odtenkov, ki jih lovim in poskušam orisati z glasbo. Zanimajo me ljudje; rada pišem glasbo, ki jih osvobaja, da s tem odprem njihovo notranjost in prebudim občutke, ki so globoko skriti v njih in ki jih nihče, razen glasbe, ne more izbezati. Vse, kar izkusimo, se shranjuje v naši notranjosti; v nekem trenutku se te stvari vrnejo na površje. Te trenutke poskušam ujeti in jih prevesti v pesem. Dovolj je, da sestavim prvi verz, naprej se zgodi samo od sebe, preprosto in nedolžno.

Vseeno najbrž niste šli s tem namenom v glasbene vode?

Seveda ne, zgodilo je spontano in spotoma. Že od otroških let sem imela rada glasbo in pela nedolžne otroške pesmice. Glasba me je vedno pomirila, ohranja me živo, če se lahko tako izrazim. Druge vidike sem ji začela dodajati kasneje, ko sem se počutila dovolj zrelo za to; težko je vedno izraziti svoja čustva, tuja pa še toliko težje. Še zlasti, ko sem izgubila glas, se mi je življenje začelo podirati. To je sprostilo občutke, ki jih danes razumem in jih lahko izpovem z glasbo. Leta 2007 sem tako doma posnela pesem in jo poslala v studio prijatelju, ki mi jo je pomagal dokončati. Naložila sem jo na svoj profil na myspaceu in sprožil se je plaz pozitivnih odzivov. Priznam, nisem verjela, da bo do česa takega prišlo, a sem se v tej novi poziciji nekako morala znajti; pesmi sem nalagala naprej, pojavili so se mediji, prvi intervjuji in stik s Chrisom Eckmanom. Vseeno sem morala počakati do leta 2011, da sem začela delati na prvencu.

Zagotovo jih je prepričala barva vašega glasu, ki se nevsiljivo potaplja v melanholična močvirja. Kdaj ste spoznali, da imate privlačen glas?

Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi takrat ostala brez glasu. Po operaciji sem se vzela v roke in začela hoditi na privatne ure klasičnega petja. Tam sem spoznala pevko gospela, ki mi je dejala, da imam izjemen dar, ki ga ne izkoristim docela. Še več, dejala je, da uporabljam zelo malo odstotkov svojega glasu in da sliši, da imam velik in močan glas. Rekla sem si: poiščimo ga. Skozi petje nabožnih pesmi sem ga bezala ven in krepila. Potem sem nehala z učnimi urami ter glasu – ko sem ga enkrat odkrila – pustila, da gre svojo naravno pot. Vseeno vem, da ga še nisem razvila v celoti in da me še čaka nekaj dela na tem.

Vaš nemški naglas pri tem zveni starinsko vznemirljivo.

Veliko ali preveč je neangleških pevcev, ki bi radi zveneli angleško, ne vedoč, da je drug naglas pravzaprav njihova prednost, ki bi jo morali znati izkoristiti. Zase bi rekla, da bi zvenela trapasto, če bi se trudila v tej smeri.

To je seveda potegnilo za seboj številne primerjave z legendarno Nico. Kako jih doživljate?

V veliko čast mi je, da me primerjajo z Nico. Ker igram na harmonij, je primerjava še toliko lažja, četudi prej nisem vedela, da ga je igrala tudi ona. Poznala sem jo zgolj kot pridruženo pevko skupini Velvet Underground, njena solo kariera pa mi je bila popolna neznanka. Potem sem se začela zanjo bolj zanimati in na njenih solističnih albumih sem našla podobnosti, ki se jih prej nisem zavedala. A da ne bo pomote: nočem biti nova Nico, v svoji glasbi iščem predvsem sebe.