Slovenci pa smo še vedno prepričani, da je smučanje slovenski nacionalni šport številka ena. In hodimo, če le zmoremo, smučat na Koroško in v Dolomite. In smo razhudeni, ko slišimo, da bomo prodali Elan, naš nacionalni ponos, pa čeprav je iz zgodovine povsem jasno, da ga sami ne znamo dobro upravljati.

V tako okolje potem vstopi vizionarski Boštjan Čokl. Še bolje, vstopi v okolje turistično zaspanega Bohinja. S krediti in državnim denarjem zgradi čudovit hotel in vodni park ter prebudi Bohinjce. Zgodba o uspehu traja vse do trenutka, ko hotel ne zmore več plačevati dolgov, prispevkov, turistične takse, plač. In pristane na slabi banki. Vmes, še na krilih prebujajočega se turizma, Čokl preseneti z idejo o velikem bohinjskem smučišču, ki bi povezal propadlo Koblo in majhno Soriško planino. Obljublja najmodernejše gondole in široke, s topovi prepredene smučarske proge. Država mu gre na roko, spreminja zakone in pomaga pri razlastitvah zemljišč, ki jih Čokl potrebuje za smučišče. Ker gre za javni interes! Obljublja tudi denar. Veliko denarja. Ker je Čoklov projekt dobro sprejet v javnosti, ker je jasno, da ga Slovenci željno pričakujemo in da po njem hrepeni bohinjski turizem, nihče ne pomisli, da so stebri bodoče gondole postavljeni na trhlih finančnih temeljih. Ko država ugotovi, da ne bo dala polovice (!) vsega predvidenega denarja, pač pa »zgolj« tretjino, je Čokl v težavah in javno razlaga, da bo projekt zato spet prestavil. Halo? A če bi imel podjetnik dodatnih pet milijonov našega denarja v svojem žepu, bi pa v nekaj mesecih postavil tri gondole in nekaj sedežnic? Čokl torej za svoj projekt ni predvidel niti evra lastnega denarja. Polovica bi bila državnega, drugo polovico pa bi prispevala bodoči lastnik smučišča, južnotirolski Leitner, in državna banka. Veste, kako takim zadevam pravijo v Bohinju? Da je lahko s tujim ...... po koprivah mahat!

Da ne bo pomote, smučarski zanesenjaki še vedno držijo pesti, da bomo nekoč smučali na smučišču z visokoletečim imenom 2864. Za zdaj pa so se včeraj z veseljem odpravili na Vogel, kjer mladi domači novi direktor dela male korake za veliko zgodbo in odpira smučišče takrat, ko bi vsi drugi raje še malo počakali. Velike ambicije in širokopotezni projekti so moderni in, pravijo, edini nosilci razvoja. A prav tukaj ne smemo pozabiti na pregovor o vrabcu v roki in golobu na strehi.