Ponedeljek, 1. december:

Ptice z enakim perjem letijo skupaj

Kmalu smo se naučile, da so vinske kleti zelo pomemben in bogat del kulturne dediščine v večini od krajev, ki so nam prekrižali pot, in ker je ena od nas vedno imela vlogo voznika, smo izletu dodale še en dan, da smo lahko vse štiri doživele vse, kar nam je bilo ponujeno. Vsi ti izleti so imeli kar nekaj skupnih točk, poleg tega, da je M. rojstni dan bil skoraj vedno izlet v neznano za vse štiri. Mimogrede, M. je edina od nas štirih s smislom za orientacijo in branje zemljevidov ter navodil. Ne bom omenjala vseh zgodb in novih besed, ki nas še vedno spravljajo v smeh in dobro voljo. /.../ Kraji, ki smo jih obiskale, in ljudje, ki smo jih srečale, so skoraj vedno v nas pustili željo, da se še vrnemo. In tako je nastala ideja o izletih »Gremo v neZNAno«.

Torek, 2. december:

Nočna ptica

Ko zjutraj dolgo spim, grem lahko zvečer pozno spat. Sem ena tistih ljudi, ki jim je najlažje delati ponoči, zato večina stvari povezanih s projektom Gremo v neZNAno nastaja v poznih večernih urah. Seveda tistih stvari, ki ne zahtevajo kakršnega koli sodelovanja. Tako je tudi v nedeljo pozno zvečer nastajal povzetek, kaj smo prejšnji teden naredili na projektu in priprava na ponedeljkov razgovor s Tomažem. Tomaž Stritar iz zavoda Uspešen podjetnik je namreč naš mentor v sklopu programa Ferfl, ki nam pomaga, da naša ideja dobiva tisto pravo obliko za na trg.

Tomaž je tisti, ki vsak teden skrbi, da naši možgančki ne mirujejo, in organizira zanimiva predavanja, ki nas iz dneva v dan bogatijo. Na prvem predavanju, ki ga je vodil Lojze Bertoncelj, smo definirali oz. pogledali, kaj je sploh problem, ki ga naša ideja rešuje. Tako smo dobili osnovo za postavitev vitkega okvira, ki nam je vodilo pri razvijanju našega poslovnega modela.

Bertoncelj pravi, da se moramo zaljubiti v probleme, ki nam prečkajo pot, da je to eden od ključev do uspeha. Da to zaljubljenost lažje vzdržujemo, skrbi Tomaž, s katerim se slišimo (Tomaž, Renata in jaz) vsak ponedeljek zjutraj preko skypa. Tako je bilo tudi danes. Pogovor je trajal 15 min in to je čas v katerem naredimo povzetek kaj smo v preteklem tednu naredili, kaj smo se naučili in kaj je naš naslednji korak. Tomaž pa s svojimi vprašanji vsakič znova poskrbi, da dobimo priložnost za nove »romance«.

Sreda, 3. december:

Čokoladni bomboni

Dan se je začel nekoliko kasneje, je pa tudi res, da se je prejšnji dan končal zelo pozno. Začel se je s kavo in ko me je kava dovolj zbudila, sem skuhala še eno. Druga je bila namenjena jutranjemu ritualu, in sicer temu, da napišem vsaj 10 stvari, za katere sem v svojem življenju hvaležna. To je en tak mali trik, ki naredi dan sončen, kljub slabemu vremenu. Stanovanje je sicer vabilo k pospravljanju, vendar, ko sem se enkrat usedla za računalnik, je čas pobegnil. Pripraviti sem morala kratko besedilo za vabilo na izlet. Navdih sem iskala iz letaka in fotografij, ki jih je Eva naredila, ko smo se potikale po »neZNAnem« … Ampak včasih besed preprosto ne moreš izsiliti, če se nočejo zapisati, se pač ne zapišejo. Ure pa ne zanima, ali imaš ti dober dan ali ne, in tako sem ostala brez besedila, ker se mi je že mudilo na Ferfl.

Z ekipo smo se dobili že ob 15. uri, da pripravimo pitch, o katerem sem pisala že včeraj – misel na predstavitev v naslednjem tednu me še vedno spremlja na vsakem koraku. Gospa Nastja Mulej, ki nam je predavala princip šestih klobukov, prav gotovo ne bi bila ponosna na naš sestanek. Nekje med sestankom se nam je namreč izgubil modri klobuk ;). Fokus nam je kar dobro preskakoval iz teme na temo, kljub vsemu pa verjamem, da nam je uspelo iz okvira pitcha narediti en zelo dober osnutek.

Četrtek, 4. december:

V neZNAnem

Alenka in Miran sta naju z Evo »pobrala« pred Smeltovo stavbo ob 8.30 in pot nas je odpeljala na avtocesto, v smeri Štajerske. Ne bom pisala, o čem smo se v avtu pogovarjali, tema vam je verjetno ZNAna. Vreme nam ni bilo naklonjeno. Tudi pred leti, ko sem prvič obiskala ta kraj (kot turistka), vreme ni bilo veliko boljše. Kljub temu se z veseljem spominjam tega izleta, saj je bil to vseeno eden najboljših rojstnodnevnih izletov. /.../

Namen našega obiska je bil, da poiščemo možnosti sodelovanja in skupaj pripravimo en nepozabni izlet v neZNAno, ki bi postal del naše ponudbe. Seveda je beseda nanesla tudi na to, kako se odvijajo Ivanovi kiparski simpoziji. Priznati moram, da se je v meni zbudila rahla zavist, saj bi za tistih štirinajst septembrskih dni tudi jaz bila kiparka. Ampak žal, morda pa tudi na srečo, ne morem menjati poklica vsakih pet minut.

Petek, 5. december:

Ko pozvoni sreča

Zjutraj sem se zbudila z bolečim grlom. Skušala sem se tolažiti s tem, da sem se na včerajšnjem druženju ob Batičevem roseju preveč smejala. Kljub temu tolažba ni odgnala bolečine. Situacija pa se je izboljšala v trenutku, ko sem ugotovila, da je četrtek, dan, ko je na programu Šempeter pri Novi Gorici in delavnica »Ko pozvoni sreča«. Sklop desetih delavnic sem prvič začela obiskovati lani, in ker sem bila letos prepozna za delavnico v Ljubljani, sem se priključila skupini v Šempetru. Te delavnice namreč nosijo tudi del »krivde«, da se ideja o izletih v neZNAno z oblakov seli na zemljo. Na njih sem se naučila stopiti iz območja udobja, naredila še zadnji izpit na fakulteti ter dokončala diplomo, se začela učiti numerologijo in se naučila, da so sanje dovoljene.

Sobota, 6. december:

Delovna sobota

Do 11. ure, ko sva bili dogovorjeni z Evo, se je (nekoliko) umirilo tudi moje vneto grlo in moje ne najboljše počutje. Dobili sva se pri meni doma, kjer sva si lahko vzeli čas in brez stresa ter občutka, da se nama kam mudi, pričeli z delom. Na vrsto je prišla powerpoint predstavitev za Ferflov pitch, ki se približuje z neizmerno hitrostjo. Četrtek bo resnično napet dan, do takrat pa je še teh nekaj dni, ki se bodo odvijali v znamenju piljenja našega nastopa. Ja, predstavitev je bila ta današnja naloga.