»Stara cinkarna je papirnati problem. Celjani so 140 let živeli v precej bolj onesnaženem industrijskem okolju, kot živijo danes,« je januarja letos dejal župan Mestne občine Celje Bojan Šrot. Njegove besede v povsem drugačno luč postavlja včeraj razkriti povzetek poročila o okoljskem pregledu, ki ga je v okviru prodajnega postopka Cinkarne Celje opravilo poljsko podjetje Environ. Ključna ugotovitev: bomba za okolje in zdravje ljudi v Celju ni le stara, ampak tudi »nova« cinkarna.

Poročilo, ki ga je ministrstvo za okolje in prostor prejelo že prejšnji mesec, a njegove vsebine ni razkrilo javnosti, ima več razsežnosti. Prva in najpomembnejša je okoljske narave. Analiza 109 vzorcev tal v proizvodnem obratu cinkarne je tako razkrila koncentracijo cinka, kadmija, kobalta, arzena, barija, svinca in drugih težkih kovin. Vzorci so v velikem številu presegali kritične vrednosti iz slovenske zakonodaje. Težke kovine, še zlasti cink, so v minulih desetletjih prodrle v podtalnico, ki se izliva v reki Hudinja in Vzhodna Ložnica, od tam naprej pa v Voglajno in Savinjo. Vzorce z visokimi koncentracijami težkih kovin so Poljaki našli še na treh lokacijah: na območju odlagališča titanove sadre v bližnjem Bukovžlaku, tamkajšnjem odlagališču nenevarnih trdnih odpadkov in v podtalnici pred tem odlagališčem.

Zakaj v cinkarni nikoli niso merili vsebnosti kovin?

Medtem ko so upravo cinkarne, ki jo vodi Tomaž Benčina, »rezultati globinskih vzorčenj močno presenetili«, direktorice Inštituta za okolje in prostor (IOP) Cvetke Ribarič Lasnik niso. »Stari Celjani vedo, da sta se odpadna žlindra in katran odlagala tudi na območju, kjer danes stoji obrat cinkarne. Do podobnih ugotovitev bi verjetno prišli z analizo tal tudi pri katerem od drugih podjetij na tem območju,« je poudarila Ribarič-Lasnikova.

A če je bilo območje stare cinkarne, na katerem je približno 1,5 milijona kubičnih metrov močno onesnažene zemlje, v zadnjih dveh desetletjih predmet številnih raziskav, so tla in podtalnica pod »novo« cinkarno, ki se je na območje severno od Kidričeve ceste preselila leta 1973, dobesedno »terra incognita«. Tudi poročilo podjetja Environ je nastalo zgolj zato, ker se cinkarna prodaja (več o tem v okvirju). Analizo okoljskih vidikov pa so od družbe zahtevali potencialni kupci iz panoge. »V cinkarni analize tal sploh niso opravljali, prav tako ne podtalnice. To ji verjetno ni bilo v interesu. Podtalnico bi morali zajeziti in preprečiti odliv težkih kovin v reko,« opozarja direktorica Inštituta za okolje in prostor (IOP) Cvetka Ribarič Lasnik. Tudi iz samega poročila je razvidno, da v cinkarni kakovost vode, usedlin in biotopa v reki Hudinji spremljajo s »parametri, ki so povezani le s proizvodnjo titanovega dioksida«, enega ključnih proizvodov cinkarne, ne pa tudi težkih kovin. Četudi so v cinkarni včeraj napovedali vzpostavitev merilnih mest, ki bodo ugotovila morebitni vpliv na okolje in zdravje ljudi zunaj cinkarne, ostaja odprto vprašanje, ali in kakšen vpliv ima delo na lokaciji s tako visokimi vsebnostmi težkih kovin na zdravje zaposlenih.

Iz podtalnice v reko in s poplavami na površje

A vprašanj je še več. Prvič, kolikšen vpliv na zdravje okoliških prebivalcev ima dejstvo, da se odlaša s sanacijo zemljišča, močno onesnaženega že od petdesetih let prejšnjega stoletja? »Največja nevarnost je podtalnica. Ta nima toliko vpliva na preskrbo s pitno vodo v Celju, ampak je bolj nevarna v času poplav. Teče namreč v Savinjo, ki proti Laškemu pogosto poplavlja, kar pomeni, da težke kovine ostajajo na travnikih in kmetijskih površinah,« pojasnjuje Ribarič-Lasnikova.

Več kot 90 odstotkov težkih kovin ljudje v telo vnašamo s hrano. Njihovo delovanje povzroča poškodbe živčnega sistema, ki se kažejo v nevroloških obolenjih, poškodbah celične presnove in genetskih okvarah. Zdravstvene razmere v Celjski kotlini sta v povezavi s prekomerno onesnaženostjo tal lani v članku analizirala dr. Ivan Eržen in dr. Lijana Zaletel z ljubljanske medicinske fakultete. V njem nista potrdila povezave med izpostavljenostjo toksičnim kovinam v bivalnem okolju in ugotovljenim presežkom nekaterih rakov. A hkrati sta zapisala, da je tveganje ledvičnega raka, ki ga povzroča izpostavljenost toksičnim kovinam, v celjski občini večja na območju naselij Proseniško, Bukovžlak, Vrhe, Slance in Teharje. Naključno ali ne so vsa le streljaj oddaljena od območja stare in »nove« cinkarne.

Drugo vprašanje je povezano s tožbo evropske komisije, ki jo je v začetku leta zaradi stare cinkarne in odlagališča na Bukovžlaku vložila proti državi. Obstaja možnost, da bo poročilo Poljakov odprlo luknje v njeni obrambi pred Brusljem. Ministrstvo za okolje je namreč v Bruselj med drugim sporočilo, da se na območju Bukovžlaka ne nahajajo nevarni odpadki, kar naj bi pokazale geološke preiskave terena. A Environovo poročilo zdaj razkriva, da to odlagališče dejansko leži na zemljini, pod katero ležijo visoke koncentracije cinka, bakra, kadmija, arzena in antimona. Vse presegajo vrednosti za ukrepanje, ki jih določa nizozemski standard.

Poročilo Poljakov: velik udarec za ministrstvo

Teh velenjsko podjetje Erico, ki je pred leti opravljajo meritve, ni odkrilo. Zakaj ne? »Ker iz štiri metre globokih vrtin niso pridobili štirih vzorcev po en meter, ampak so vse združili iz enega in nato izračunali povprečno vrednost, ki je bila zato nižja,« odgovarja Cvetka Ribarič Lasnik. Solastnik Erica je Premogovnik Velenje. Njegov donedavni direktor Milan Medved je predsednik nadzornega sveta cinkarne.

Celjski župan Bojan Šrot je do zdaj odgovornost za zastoje pri sanaciji stare cinkarne, ki bi po njegovi oceni lahko stala do 250 milijonov evrov, iskal pri državi, ki da območja ni razglasila za degradiranega. A še pred leti so imeli z njim na občini velike načrte. Regionalna razvojna agencija Celje je tako leta 2005 brez presoje vplivov na okolje začela graditi Tehnopolis, bodoče razvojno središče Celja, za katerim je danes ostalo 18 milijonov evrov dolgov. Govorilo se je tudi o študentskem kampusu. Od lani zemljino pod staro cinkarno čisti podjetje Stonex v lasti Marjana Urleba, nekoč nadzornika družbe Center Naložbe v lasti Boška Šrota, brata Bojana Šrota.

Da cinkarna vrsto let ni izvajala meritev težkih kovin, so odgovorni tudi njeni lastniki. Ti so si samo v zadnjih štirih letih izplačali za 30 milijonov evrov dividend. Hkrati je cinkarna oblikovala za 23 milijonov evrov okoljskih rezervacij. Med visokimi tveganji za škodo, povezanimi s prostorsko in okoljsko zakonodajo, je cinkarna v zadnjem letnem poročilu navedla tudi sanacijo odlagališča v Bukovžlaku in razpoložljivost odlagališča titanove sadre. Kolikšna je ocenjena vrednost sanacijskih ukrepov nove cinkarne, za zdaj ni znano, še manj, kdo (če) jih bo plačal. Na ministrstvu za okolje včeraj niso odgovorili na naša vprašanja, v prihodnjih tednih pa bodo morali pripraviti program ukrepov za sanacijo.

Primož CirmanVesna Vuković

Okolje Onesnaževanje Cinkarna Celje