In res, v resničnostnih šovih se govori stokrat preveč. Če bi samo poslušali izjave, monologe in dialoge udeležencev, bi padli v depresijo. Enostavno bi rekli, da temu narodu ni pomoči. Da je ta narod ubog na duhu in jeziku.

Ampak ta narod ravno skozi resničnostne šove spet lovi svoje korenine. Kmetija nov začetek, Gostilna išče šefa in Slovenija ima talent udejanjajo tri mite, tri arhetipe klenega Slovenca.

Na prvem mestu je kmečkost z vsemi izpeljankami. Pridnost, živi od dela svojih rok, kar boš sejal, to boš tudi žel, kmečka pamet, kmet ve, da lahko porabi samo toliko, kot ustvari, domača gruda, vračanje k naravnemu in zdrava kmečka deklina. Kmet je simbol odločnega, nepokvarjenega, vztrajnega in iznajdljivega Slovenca. Obenem gre za preprostost in veselje. Podloženo s poskočnimi vižami, veselicami in skupnim obrednim konstituiranjem kmečke zaveze. Ta temelji, da si moramo pomagati. Priskočiti na pomoč. S sosedovim traktorjem iz blata povleči voz ali živino.

Na drugem mestu je gostilna. Osrednji zgodovinski prostor, kjer se kali slovenski duh. Tja se pride po maši, tja se zavije, ko se gre s šihta, tja se hodi na obletnice in rojstne dneve in tam visijo vsi, ki za šankom razdirajo težke teme. In iščejo rešitve. Gostinska debata ni več kletvica, temveč sinonim za vse, kar se dogaja v tej državi. Blebetanje v parlamentu, prerekanje v televizijskih studiih in vzklikanje na različnih shodih. Gostilna je temeljni kamen za razboritega slovenskega duha: prepiranje, petje, kvantanje in na koncu fizično obračunavanje.

Iskanje talentov pa je klasična slovenska predstava, da smo nekaj več. Da se v nas skriva veliko več, kot nam kažejo politika, gospodarstvo, kultura in ocene zunanjega sveta. Vse to ima korenine še iz stare državne forme, kjer so bili vsi drugi Balkanci, mi pa vsaj Nemci, če ne že Švicarji. Ta gradnja večvrednostnega kompleksa se je uspešno gradila in še uspešneje sesula, ko smo ugotovili, da so nekateri še bolj balkanski od samega Balkana. Še bolj pokvarjeni od najbolj pokvarjenih južnjakov. In eni še bolj leni od prislovično lenih jugosov. Z iskanjem talentov se spet obujata občutek in ponos, da so med nami izjemni posamezniki. Da to izjemnost lahko skozi resničnostne šove delimo vsi. Da v bistvu njihov talent le odslikava talent celotne skupnosti. Razlika je le v tem, da si oni upajo, drugi pa ne. Tako kot v politiki. Eni si enostavno upajo vsem nam dati občutek, da so rešitelji in odrešitelji. Na vsakih volitvah iščemo novega boga. Novi čudež. In po hitrem postopku ga vržemo na cesto ter začnemo iskati novega superheroja. S talentom zapeti nam najljubše komade…