»Če zelo poenostavim: imate naravno pravo in pozitivno pravo. Naravnopravno lahko vsi rečemo, da zapornik nima kaj iskati v parlamentu. Tega niti ni treba razlagati. A na koncu imate pozitivno pravo, kjer pa eksplicitno tega pravila ni. Pri konkretni odločitvi je treba upoštevati obe dimenziji.«

To je res poenostavljeno, vendar ne tako, da bi bilo jasno. Prvič, »zapornik nima kaj iskati v parlamentu« je slišati kot grob stereotip. Dejanska situacija je bolj specifična. Naš zapornik je bil obsojen zaradi zlorabe položaja, ki mu je z izvolitvijo za poslanca postal spet dostopen.

Drugič, pojem naravnega prava se nanaša na več tradicij. Po eni pravice izvirajo iz naravnega (> božjega) zakona. Na tej podlagi fevdalno pravo utemeljuje pravice aristokracije oziroma, splošneje rečeno, ureja razmerja med ljudmi, ki imajo različne pravice. V tem smislu lahko Erdogan reče, da enakopravnost žensk »ni naravna«. »Naravni zakon« zagotavlja razmerja gospostva, in sicer v obliki predpostavk (denimo, da oblast izvira od Boga), ki so implicitno politične.

Meščanska revolucija je ovrgla koncept naravne neenakosti in vpeljala univerzalne človekove pravice ali enako pravico za vse. To je zdaj eksplicitna »naravnopravna« predpostavka, ki zavezuje pozitivno pravo, še več, je podlaga cele nove pravne filozofije. Ni pa sama po sebi pravna predpostavka; »pravna podlaga« postane šele s svojo družbeno in politično implementacijo, ki ni samoumevna in prav tako kot prejšnji koncept proizvaja nevzdržna protislovja.

Ljudska pravica se opira na občutek za pravičnost, ki ga oblikujejo navade in običaji, morala in seveda sam zakon; vemo tudi, da se odziva na politične tokove. Brglez po vsem sodeč govori o tej vrsti naravnega prava: po občutku »lahko vsi rečemo, da zapornik nima kaj iskati v parlamentu«, v pozitivnem pravu pa »ni tega pravila«. Brglez očitno misli na slovensko pravo, saj v kakšnem drugem najdemo tako pravilo. V tretjem eksplicitnega pravila prav tako ni, vendar bodo ravnali, kakor da je, ker je to dobra praksa.

Izvensodni povojni poboji, ki jih Brglez omeni kot drugi zgled naravnega prava, pa se opirajo na precej drugačen koncept »pravičnosti« – tiste, ki jo delita moč in oblast. Tu ni pomembno, kaj »lahko vsi rečemo«. Pravica je na strani zmagovalca (v drugačnih okoliščinah: drhali), ki za svoja dejanja ne potrebuje pravnega mnenja, kvečjemu »pravno pokritje«. Res pa tudi ta vrsta »pravičnosti« ni brez političnih argumentov, tradicije, idealov; ni neurejena.

»Naravno pravo« je potemtakem komaj kaj več kot ime za izbrane predpostavke o pravici, pravicah in pravičnosti, na katere se eksplicitno ali implicitno sklicuje pozitivno pravo, tako da jih vključuje ali izključuje, se opira nanje ali varuje pred njimi. Na kratko rečeno: naravno pravo v marsičem določa pravo, vendar ni pravo. Ne drži, da »imate naravno pravo in imate pozitivno pravo«. Nimate. Samo pozitivno pravo je pravo. Vse drugo so njegovi pogoji, utemeljitve, okoliščine ipd. – ali pa, pravno gledano, irelevantnosti.

To je konec koncev tudi Brglezova poanta: naravno pravo nima nobene pravne teže, če ni (kot »pravilo«) vključeno v pozitivno pravo. Zato je zadnja trditev citata (da »je treba upoštevati obe dimenziji«) protislovna, nekakšen simptom govorčevega prizadevanja, da se ne bi opredelil. Naravno pravo je »potrebno«, dokazuje Brglez v nadaljevanju, ker so nacisti prišli na oblast s pomočjo pozitivnega prava. Sprašujem se, kako bi lahko naravno pravo to preprečilo. Ljudski občutek za pravičnost je lahko (vsaj na začetku) celo podpiral nacistični projekt (zaradi nepravične versajske pogodbe, nereda v državi itn.).

Edini resni argument v korist našega poslanca-zapornika je pravičnost, namreč do njegovega volilnega rezultata, in s tem njegova pravica do poslanskega sedeža. Proti govorijo »pozitivnopravni« razlogi (denimo, Bavconov argument in argument s konfliktom interesov). Brglez absurdno pripiše »naravnopravno« stališče stráni, ki se sklicuje na zakon, ne pa stráni, ki izpeljuje pravico iz moči. O slednji ne reče sploh ničesar. Kot da bi bili tisti, ki mislijo, da »zapornik« ne more biti poslanec, v sporu s celotnim »pozitivnim pravom«, o katerem od Brgleza zvemo le to, da ima »različna mnenja«. V resnici lahko vsa mnenja skrčimo na dve; eno od njiju je, da ne more biti poslanec. Če pa je to že eno od mnenj pozitivnega prava, kako je lahko potem zgled za naravno pravo? Ko to razmislimo, dobi »naravno pravo« pri Brglezu dodatni pomen nekakšne »pravne volje«, ki vsiljuje svoje mnenje, tako rekoč sinonim za pravni voluntarizem. Tu vidimo, da Brglez ni tako nevtralen, kakor bi se rad pokazal, saj na tak način obravnava samo eno od obeh mnenj, pri čemer je njegova izbira dokazljivo napačna.

Ne iščem dlake v jajcu, ampak ta so res kosmata. Brglez v intervjuju pove, da hoče Cerarjeva vlada zgolj izvrševati tisto, o čemer je doseženo »najširše možno soglasje«. Le kako bo dosegel soglasje o čemer koli, če se sam ne zavzame za nič, vsaj ne eksplicitno? »Če bi … ravnali po prvih impulzih, bi lahko povzročili nepopravljivo škodo,« meni Brglez. Očitno ni dovolj bral Machiavellija. Prav s tem, da niso ukrepali pravočasno, so napravili največjo škodo. Tudi samim sebi.