Po napotilu osebne zdravnice sem prišla na preventivni zdravstveni pregled, česar pa iz prvega zastavljenega vprašanja ni bilo mogoče zaznati. Glasilo se je namreč: Ali ste poročeni, ste razvezani, ste samski ali živite v izvenzakonski skupnosti? Takšno vprašanje seveda nima opravka z zdravstvenim stanjem izprašane, ampak se nanaša na poizvedovanje o njenem partnerskem stanju. Pri tem iz vprašanja veje predstava, kot da bi med partnerskim statusom ženske in odkrivanjem morebitnih zatrdlin ali potencialnih karcinomom obstajala neposredna znanstvena korelacija. Medicinsko sestro sem prosila za pojasnilo, vendar tudi sama ni znala obrazložiti, v kakšni povezavi naj bi bil partnerski status ženske z odkrivanjem morebitnih rakastih stanj na prsih.
Sledilo je pojasnilo, da je tudi sama o tem povprašala pravno službo, ki pa ji je zagotovila, da je tako vprašanje povsem v skladu z enim od zakonov. Nato je medicinska sestra še pojasnila, da se to vprašanje postavlja predvsem zato, da bi se v primeru nujnega klica domov ženske obvarovalo pred tem, da bi informacije, ki se nanašajo na njihov obisk v ambulanti – in ki naj bi ga nekatere ženske skrivale pred svojimi partnerji – prešle v roke mož ali partnerjev, če bi se ti prvi oglasili na telefonski klic. V dobi mobitelov je to seveda malo verjetno. In če bi resnično šlo za varovanje informacij osebnega značaja, potem bi se moralo vprašanje preprosto glasiti: Ali se strinjate, da vas v nujnem primeru pokličemo domov osebno in ali pooblaščate katero od domačih oseb (ne nujno tudi partnerja), da lahko prevzame klic v vašem imenu?
Ženske tiho zvajajo na nesubjekte
Na tem mestu zato predvsem bode v oči obravnava in konstruiranje žensk kot podrejenih drugih, katerih avtonomnost je na podlagi takih vprašanj avtomatično zanikana in izbrisana, njihova identiteta pa ponastavljena kot izpeljana in odvisna od moškega. Medicinsko sestro sem namreč soočila s preprostim dejstvom, da v nobeni drugi diagnostični ambulanti (kot kaže izkušnja mojega očeta) ni mogoče zaslediti, da bi se moške, ki pridejo na preventivni zdravstveni pregled in ki torej zadeva njihovo telo in njihovo individualno zdravstveno sliko, spraševalo o tem, ali so poročeni ali samski. Namesto tega se jih obravnava kot avtonomne subjekte. Taka derivativna in zato degradacijska obravnava žensk kot od moških odvisnih in neavtonomnih subjektov se vtihotaplja v naš zdravstveni sistem pod krinko pravne usklajenosti, v ozadju tega pa stoji nereflektirano kopiranje taistega načina obravnave žensk v tujih zdravstvenih modelih, kot je denimo s katoliško dogmo prežeti nemški zdravstveni sistem.
Tovrstna obravnava žensk predstavlja nevaren precedens, saj je naslednji korak degradacijskega kategoriziranja žensk glede na partnerski status prav arbitrarno odvzet dostop do osnovnih in temeljnih zdravstvenih pravic. V neki drugi ambulanti se lahko namreč na podlagi vprašanja »Ste samski ali poročeni?« v bližnji prihodnosti, kot kaže praksa v tujini (na primer ZDA), postavi tudi naslednja »diagnoza«: Aha, ste poročeni, kot pravite. Gospa, potem pa nimate pravice do splava; o tem bo odločal vaš mož. Šteje namreč le njegova osebna avtorizacija, ki je v resnici vaša dovolilnica.
Umik tovrstnih vprašanj s seznama domnevno preventivnih diagnostičnih vprašanj je zato več kot nujen. Vprašanj, ki posegajo v avtonomijo žensk in jih hkrati tiho zvajajo na nesubjekte, ni mogoče zagovarjati na podlagi zadnje čase modnega vpeljevanja korelacije med partnerskim statusom in stresom žensk ter od tod domnevno večje stopnje obolelosti žensk, kot sicer počno nekateri zatoki medicine in njim naklonjeni liberalni intelektualni krogi. Pri tako ozko zamejenih, parcialnih in prej ko slej krožno hermetično zaprtih statističnih interpretacijah gre kvečjemu za odvračanje pogleda od dejanskih strukturnih vzrokov, ki ta stres povzročajo in ga vtihotapljajo v družinske skupnosti, kot je na primer krčenje javnega varstva ali njegova vse večja cenovna nedostopnost, omejenost in odpravljenje socialnih transferjev ter vedno večje prelaganje prej skupno podprtega socialno reproduktivnega dela na individualne družinske skupnosti.
Pod temi pritiski, ki dajejo poudarek ponovnemu pogospodinjenju žensk, poteka tudi vedno večja spolna stereotipizacija žensk kot primarnih socialnih reproducentk in samorazdajajočih se dobrih cankarjanskih mater, kar nedvomno prispeva k povečevanju nadobremenitev in stresa žensk (mater) ter posledično obolenj, ne glede na vrsto partnerskega odnosa, v katerem trenutno živijo.
Na tem mestu velja izpostaviti tudi ime same ambulante, ki prav tako priča o vpeljevanju konservativnega načina obravnave, s tem pa pozicioniranja in kategoriziranja žensk. Glasi se namreč ambulanta za bolezni dojk. Kako je do takega preimenovanja prišlo, velja raziskati, predvsem pa je treba izpostaviti njegove ideološke pasti. Prvič, tako poimenovanje vsa ženska telesa že vnaprej (ne glede na dejanske izvide) postavlja za bolna ali k boleznim nagnjena telesa, kar je dobro poznana praksa patologizacije in medikalizacije ženskega telesa kot šibkega telesa, ki ima svoj izvor v sami institucionalizaciji medicinske stroke sredi 19. stoletja. Drugič, zvajanje prsi na ozki pojem dojk je oblika biološkega determinizma oziroma biološke redukcije in predelave ženskega telesa na večno doječe in razdajajoče se telo, in to kljub dejstvu, da niso vse ženske prsi tudi doječe, saj nekatere matere ne morejo dojiti, za druge pa je to le ena od začasnih faz v njihovem življenju.
Moški gredo k urologu in ne penisologu
Ideološka absurdnost tovrstnega poimenovanja ambulante je dosegla svoj višek tudi med mojim obiskom, saj se je skupini žensk v čakalnici pridružil moški, ki je bil prav tako naročen na pregled prsi. Pri tem ga je na eno od njegovih vprašanj sestra podučila, da je prišel na pravi naslov, in sicer v »ambulanto za bolezni dojk«. Na tem mestu se, tretjič, tako dokončno sklene in postane jasno viden ideološki krogotok, ki izhaja iz hierarhičnih binarizmov maskulinosti in femininosti, to je patologizacije ženskega telesa kot primarno bolnega in šibkega telesa in pozicioniranja moškega telesa kot univerzalnega in nezaznamovanega, pri čemer se zdi, da bolezen slednjega zato nastopa kvečjemu kot odklon od feminine norme.
Zdi se, kot da bi bil rak na prsih pri moških zgolj posledica nesrečnega naključja in ne resne ter prav tako pogoste bolezni, ki seje smrt tudi med moškimi in ki lahko prav zaradi tovrstnih spolno zaznamovanih konstruktov ostane tudi nevarno neopažena in nezdravljena. Poimenovanje ambulante je imelo jasen učinek tudi na ženske v čakalnici, saj je prisotnost zgoraj omenjenega moškega sprva povzdignila marsikatero začudeno obrv.
Ena od jezikovnih in s tem konceptualnih rešitev, ki ne vodi v seksualizacijo, biološki redukcionizem in patologizacijo ženskega telesa kot primarno razbolelega telesa, je spolno nevtralno poimenovanje, ki seveda na enak način zaobjema tudi telesa moških. Morebitna rešitev bi lahko bila ambulanta/dispanzer za diagnostiko prsi. Vendar pa v obdobju konservativnega udara – ki je posledica vsajanja kapitalističnih eksploatacijskih odnosov, saj slednji temeljijo na vse bolj institucionalno podprti obravnavi žensk kot zgolj sekundarnih delavk in primarnih brezplačnih reproducentk, to pa vodi v ponovno naturalizacijo spolnih konstruktov in hierarhično zaznamovane delitve dela – tega ne gre pričakovati. Ravno obratno. Če je v dobi socializma obstajal nevtralnejši izraz dispanzer za žene, danes ta izraz zlasti v zasebni praksi nadomešča »ginekološka ambulanta«, na podlagi tega pa telo žensk postane seksualizirano in zaznamovano. Glede na vse bolj medikalizirano obravnavo ženskega telesa in ponovno naturalizacijo binarizmov, kjer je telo ženske ozko seksualizirano, moško pa postavljeno za nevtralno, se bodo moški tako še vedno odpravljali na pregled k urologu in ne penisologu, ženske pa h ginekologu namesto v dispanzer za žene ter v ambulanto za bolezni dojk, in ne diagnostiko prsi. V tej igri dihotomij seksualno označenega in spolno nevtralnega tako pogrešamo ambulanto za impotentne. Verjetno pa se je treba za to oglasiti pri spolno nezaznamovanem urologu.
Dr. Lilijana Burčar je izredna profesorica na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
