Oni pa so se nam opravičevali in nam pojasnjevali, da je Hrvaška zdaj evropska država, del Evropske unije, in da se moramo zato obnašati evropsko, da ne moremo kršiti sankcij proti Rusiji, da ne moremo več v Moskvi, Novgorodu ali Krasnodarju prodajati hrvaških mandarin, ker je to zdaj prepovedano. In kar je prepovedano, tega v Evropi ne počnemo, so nam rekli, ker nismo več na Balkanu, zdaj spoštujemo pravila. Razumite nas, drage naše hrvaške mandarine, so nas prosili, ne smemo vas več pošiljati Rusom, okrašene z rdeče-belimi šahovnicami, ponosno postrojene in pripravljene, da daste svoje življenjske sokove za višji BDP svoje domovine.

Ničesar nisem razumela. Ležale smo v zabojih in bile pripravljene na dolgo pot proti tajgi in tundri in nismo mogle verjeti svojim očem, ko so nas začeli prekrščevati in na našo oranžno hrvaško lupino lepiti srbske zastavice. Večina je tiho ihtela, nekaj jih je želelo ven, se s silo upreti tej norosti, nekaj jih je grozilo s protestnim gnitjem, jaz pa sem ležala tam, nemočna, da bi od sebe spustila kakršenkoli glas. Samo gledala sem v tisto cirilico in tisto malo srbsko trobojnico in čutila sem, da se v meni nekaj suši. Smo se za to borili, sem se spraševala. Smo za to v času agresije na našo domovino več let nepobrane padale s hrvaških vej in trohnele na okupirani hrvaški zemlji?

Nič me ni tolažilo, ko so govorili, da bo naš okus ostal nespremenjen, stoodstotno hrvaški in da bomo še vedno služile hrvaškemu narodu, saj bo šel denar od naše prodaje nazaj na Hrvaško, ne v Srbijo. Tako je torej to v tem globalnem kapitalizmu, sem si mislila, o katerem smo sanjale, še preden je bila naša drevesna mati zasajena v zemljo. Kapitalizem se požvižga na našo identiteto, na naša nacionalna čustva. Zanj smo le mandarine in popolnoma vseeno mu je, ali smo srbske, hrvaške ali koromandijske, kilogram hrvaških mandarin je enak kilogramu srbskih mandarin, v kapitalizmu vse pretehtajo, naša življenja razdrobijo v grame in iz gramov pretvorijo v evre in iz evrov v rublje. Naše duše v kapitalizmu ne obstajajo, na koncu vsi končamo na tehtnici.

Tako sem razmišljala, ko sem se v tisti peterburški trgovini, jaz, srbska mandarina hrvaškega rodu, ozirala naokrog in gledala poljske paradižnike, ki so mahali z belorusko zastavo, španske limone s turškimi rodovniki in romunske sokove v moldavskih plastenkah. Gledala sem jih in spraševala, kako morejo, ali tudi oni pod vsemi svojimi okupatorskimi preoblekami trpijo, kot trpim jaz, ali tudi njih bolijo njihove poljske, španske in romunske duše, ali se tudi njim pod tujim barjakom trga njihovo domoljubno srce, ali se tudi oni želijo čim prej skisati in usmraditi in se z lastnim gnojem upreti tej veliki laži, v katero so nas prisilili, tej neslani geopolitični šali, ki se ji reče sankcije.

In potem sem zatulita, da nočem tega, da se ne grem več. Jaz sem Hrvatica, sem tulila, jaz sem zrasla na hrvaški zemlji, od hrvaške matere sem rojena. In potem sem na ves glas zapela, s solzami v očeh sem sredi ruskega supermarketa pela Oj, junačka zemljo mila in potem sem kot naši navijači na tribunah Maksimirja skandirala Ubi, zakolji, da Srbin ne postoji! in Ubi, ubi, ubi četnika! in na koncu sem zapela še Zovi, samo zovi. Glas se mi je trgal, a nihče me ni slišal. V Rusiji pridelani nemški siri so se mi še smejali, poglej jo, revico, so govorili, zmešalo se ji je. Tudi italijanske testenine z bosanskim potnim listom so me čudno gledale, češ, ali ne razumem igre, ki se jo igramo, ali ne razumem, da je v Ukrajini vojna in da se moramo zato pretvarjati, ali ne razumem, da se tako borimo za mir na svetu.

Razumela sem, še kako sem razumela. Vsi mi tako imenovani Evropejci smo se preoblečeni v Neevropejce prodajali svojemu največjemu sovražniku, da bi le iz njega izvlekli čimveč njegovih rubljev, ki so nam še vedno dovolj lepo dišali. A nisem razumela, zakaj moram biti prav jaz žrtev teh sankcij. Zakaj moram prav jaz, uboga mandarina, prodajati svojo dušo sovragu, ker je nekdo vkorakal nekam, kamor ne bi smel. To nima nobenega smisla, tega ne bi smeli od mene zahtevati, jaz se tega ne grem, ne morem…

Nenadoma me je nekaj zagrabilo in me dvignilo v zrak. Mrzli človeški prsti so me otipavali in me približali pordečelemu ženskemu nosu, ki me je ovohaval, vsrkaval moj opojni hrvaški vonj in usta so mi na uho šepetala »prekrasnaja serbskij mandarin«, in potem sem bila že v vrečki, skupaj s francoskim vinom iz Armenije in grškim jogurtom iz Albanije. Konec je, vsega je konec, vedela sem. Pojedli me bodo, ne da bi vedeli, da jedo hrvaške vitamine. Počutila sem se gnilo in upala, da bom kmalu tudi videti tako, da bo za menoj ostal vsaj neprijeten spomin na neužiten srbski sadež.