Tematike bi se sam lotil s konca, pravzaprav začetka, ki na prvi pogled ni samoumeven, a se meni osebno zdi ključen. In sicer usodnost prav določenega tipa podobe – ilustracije.

Na tokratnem, enajstem Bienalu slovenske ilustracije, ki ravnokar poteka v Cankarjevem domu, je najžlahtnejši izbor tovrstnih podob zopet postavljen pred oči javnosti (žal ilustracijo mediji večinoma obravnavajo prav po tem principu – bienalno namreč). Na osvetljeno javno prizorišče, torej v galerijo, ilustracija nedvomno sodi, čeprav ima zares največji učinek, kadar se z njo soočamo osebno v knjigi, časopisu, reviji…

Seveda so lahko podobe lažnive, škodljive, povzročajo vojne, bolezni (bulimija največkrat izvira prav iz nerealnih zahtev »idealne« podobe), uporabljene so lahko kot sredstvo izsiljevanja, povečevanja naklad časopisov ipd. Lahko pa nas soočajo s sublimno lepoto in s samim sabo (Caspar David Friedrich), z življenjsko radostjo (David Hockney), emancipatornim potencialom (partizanska umetnost), lepimi spomini na preminule sorodnike (družinski albumi), užitkom ob opazovanju čiste neobremenjene kreacije (otroško pacanje po papirju). Lahko nam, skozi reklame, prodajajo škodljive tržne produkte (tudi politične) ali nas navdahnejo, da pomagamo sočloveku v stiski.

Podobe so torej predvsem nekaj izjemno kompleksnega, še zdaleč ne enoznačnega, preprostega in vsakomur že v naprej razumljivega. Za razliko od pisane besede je učenje o podobah nekaj, kar je precej manj sistematično obdelano in temeljito, saj obstaja splošno razširjeno mnenje, da »gledati zna vsak«. Prvi pravi stik z učenjem o podobah pa so ilustracije, in ravno zaradi tega so usodne, saj obenem skozi njih spoznavamo svet, ki nas obdaja. Tudi na tem področju lahko vidimo knjige, ki nam prodajajo ustaljene družbene klišeje: njihovi junaki so mišičasti svetlolasi fantje, katerih glavni namen je pridobiti veliko premoženja in v boju premagati nasprotnika, poleg njih so upodobljene anemične gospodične v roza oblačilcih, katerih edini cilj je, da se … poročijo s prej omenjenimi fanti. Take knjige lahko večinoma kupimo kar v nakupovalnih središčih s poceni hrano, poceni oblačili in poceni – ideologijami.

Tukaj vstopi Bienale ilustracije. Ponuja izbor ilustracij, ki nasprotujejo, preizprašujejo in sprevračajo klišeje. Seveda ne mislim, da bi morale biti ilustracije po defaultu recimo feministične ali marksistične, ne, dobre se mi zdijo tiste ilustracije, ki ne reproducirajo vnaprej postavljenih instantnih resnic. Ilustracije namreč še zdaleč ne moremo razumeti le kot nekaj, kar nas odpelje v pravljični svet, ki je ločen od resničnosti, torej kot eskapizem, skozi katerega pozabimo na tegobe resničnega sveta (tudi potopitev v imaginarne svetove je seveda včasih zelo koristna, da ne bo pomote).

Tokratna žirija se je odločila za razmeroma strog izbor in je med 146 prispelimi vlogami izbrala »le« 54 avtorjev. (Strogost je sicer precej relativen pojem, glede na to, da je bilo na ilustratorski razstavi v okviru bolonjskega knjižnega sejma, ki velja za najbolj reprezentativen tovrstni dogodek, med 3190 prispelimi prijavami izbranih 75 ilustratorjev.) Prav zaradi tega je tudi izpadlo nekaj avtorjev, za katere se zdi, da skoraj avtomatično sodijo v izbor. Tudi sam pogrešam kakšnega avtorja, kakšnega od izbranih pa bi lahko tudi pogrešil. Tudi večji poudarek na abstraktnih, torej nefiguralnih ilustracijah bi se mi zdel dobrodošel (čeprav nisem seznanjen s tem, koliko takšnih predlogov je sploh prispelo). Z nagrajenci nimam prav nobenih težav, mogoče bi koga med njimi drugače rangiral, ampak … jaz nisem žirija!

Namen žirije pa je prav ta – da izbira, po strokovni in osebni presoji. Če ne bi bilo tako, žirije sploh ne bi potrebovali. Velika kvaliteta slovenskega bienala ilustracije je, da se žirija vsakokrat zamenja. Precej bolj problematični so primeri, ko v različnih komisijah, odborih in žirijah sedijo isti ljudje, zato lahko z veliko natančnostjo napovemo vsaj ožje izbore, če že ne kar vsakokratnih zmagovalcev. In največja napaka tokratnega bienala se mi zdi oblikovanje kataloga; ne razumem, zakaj so se odpovedali zares lepi vizualni rešitvi prejšnjega, jubilejnega bienala.

A pustil bom zdaj te škandalčke, ki so bolj ali manj obvezna folklora podobnih prireditev, ob strani. Raje vam toplo priporočam, da obiščete Bienale ilustracije, nato zavijete v knjigarno in si kupite katero od knjig z razstavljenimi ilustracijami, potem pa za spremembo ne gledate večernih poročil, ampak se raje zazrete v, na primer, čudovite nagrajene ilustracije Hane Stupica, in ob njih preberete besedilo v knjigi. Zagotavljam vam, da boste o svetu, ki vas obdaja, izvedeli veliko več lepega, pomembnega in resničnega, kot če boste poslušali o dobrih plačah v slabi banki, domnevnem kratenju zapornikovih pravic pri njegovem neoviranem potovanju v tujino in farbanju (drsanju ali kidanju) predsednika republike.