Sistem javnih zavodov kljub številnim pomanjkljivostim in zastarelim, neživljenjskim rešitvam pri njihovem strukturiranju in upravljanju omogoča avtonomijo področja, na primer kulture; direktorji kulturnih zavodov so kljub negativni kadrovski selekciji, ki je v zadnjih desetletjih z vodilnih mest odstranila večino oseb z jasnimi stališči in suverenimi programskimi koncepti, še vedno relativno samostojni pri izvajanju javnega interesa, se pravi pri oblikovanju programov, razvoju dejavnosti, angažiranju ljudi, ki programe uresničujejo. Kultura je na ta način ostala svobodno ozemlje, ki ni klonilo pred birokratskimi in političnimi apetiti. In to je problem. Sistem je ovira za samovoljne posege in za novi birokratsko-politični inženiring, mreža institucionalne kulture, ki dobro pokriva celotno ozemlje in pomeni identiteto države, pa s svojo kompleksnostjo očitno presega razumevanje in toleranco vladajočih elit. Kako naj drugače razumemo zgoraj navedeni citat iz zakonskega osnutka? So mali javni zavodi nekakšen plevel, ki ga je treba odstraniti, da bi drugi bolje rasli, cveteli in rodili? Ali pa gre samo za nadzor in za to, da neke »uprave« odločajo o življenju kulture in ne kultura sama? Kakšna je (kulturna) politika, ki se svojega področja loteva z zakonodajno radirko, namesto da bi se samoutemeljevala na množičnosti, raznolikosti in tudi skrbni gospodarstvenosti obstoječega kulturnega polja? Na čem torej temelji ta politika, če ne na primarni samobitnosti kulture? Da gre pri načrtovani operaciji za silne prihranke in druge racionalizacije, je prozoren blef, ki kaže na politično ošabnost in pomanjkljivo znanje matematike. Kulturo in tudi druge javne zadeve se najbrž bolje kot z matematiko upravlja s koncepti, ki sodijo v območje smisla. Kulturna politika pač ni samovoljna improvizacija od danes do jutri, niti oranje s traktorjem na gredicah ali štrikarija za krpanje proračunskih in drugih lukenj. Kulturna politika je vredna svojega imena le kot prispevek k temeljni konceptualizaciji države. S kulturnimi politikami se sodobne evropske države legitimirajo pred drugimi, s široko ponudbo kulture pa ustvarjajo in izkazujejo svoje raznolike identitete.

Zadnja »varčevalna« ofenziva na javni sektor, h kateri sodi tudi citirani zakonski predlog, je na srečo ustavljena, toda krhko premirje najbrž ne bo trajalo dolgo. »Tega ne bomo več plačevali!« vpijejo poraženi pridelovalci krize s televizijskih ekranov. »V naši občini teatra ne potrebujemo, če vas ne bi plačevala država, bi vas takoj ukinili,« pa nam že nekaj časa na glas sporočajo lokalni šerifi. Nekateri ministri razumejo vrtce kot otroške staje, pravnomočno obsojeni politik, ki ima na javni televiziji še vedno glavno besedo, pa bi iz javnih služb nagnal »lenuhe« in neposlušne »soliste«, vse v imenu večinskih »davkoplačevalcev«, ki najbrž ne obiskujejo knjižnic, galerij in gledališč, svojih otrok ne pošiljajo v slovenske vrtce in šole in ne potrebujejo storitev javnega zdravstva. Ali kaj? Srhljivo vprašanje je, kam bi nas nagnal ta politik, obsojen in zaprt zaradi korupcije.

Kakorkoli: politika, ki se je ujela v logiko krparije in histeričnega popravljanja sveta, je razgalila svojo lastno konceptualno praznino. Njenim protagonistom ne gre toliko očitati, da se ne spoznajo na svoja področja, kajti vsega se še lahko naučijo. Hujši je občutek, da ne vedo prav dobro, v kateri državi so na oblasti. Da ne vedo, kje je mesto Slovenije na današnjem političnem zemljevidu in kako je slovenska država nastala. Zato nam vladajo brez elementarnih vrednostnih orientacij in meril, ali če rečemo kar naravnost: brez vrednot.