Veljalo naj bi, da je država slab plačnik in slab gospodar. Na finančnem ministrstvu pravijo, da ne razumejo, kako bi to lahko bilo mogoče, če govorimo o neposredni državi upravi (ministrstva in organi v sestavi, ne pa tudi javni zavodi in ustanove). Vsi računi bi morali biti načrtovani v proračunu in v skladu z zakonodajo posredovani direktoratu za javno računovodstvo na ministrstvu. Toda direktorat ima »podatke le o računih, ki so bili na podlagi odredbe dani v izplačilo in jih računovodstvo plača v zakonsko določenem roku. Za druge resorje pa nimamo informacij o računih, s katerimi nismo seznanjeni in niso šli v izplačilo, kar pomeni račune, ki jim je že zapadel rok plačila,« pojasnjujejo na ministrstvu za finance.

Zanimivo je, da samo zahteva po informacijah o zapadlih in obstoječih, a še ne dospelih dolgovih ne ponudi slike, ki bi ustrezala tej, ki jo naslikajo pogovori s podjetji in posamezniki, ki so z državo imeli opravka.

Edino ministrstvo, od katerega nismo dobili odgovorov, je ministrstvo za zdravje. Vsa druga ministrstva, z dvema izjemama, pa so nam sporočila, da zapadlih dolgov nimajo. Le na ministrstvu za pravosodje (23.421,19 evra) in ministrstvu za obrambo (121.243,61 evrov) imajo zapadle dolgove; na ministrstvu za obrambo v sporočeni znesek niso všteli obveznosti do zaposlenih in drugih proračunskih uporabnikov. Najvišja zapadla dolgova tega ministrstva znašata po okoli 14 tisoč evrov. Na ministrstvu za pravosodje pojasnjujejo, da so njihovi zapadli dolgovi iz naslova upravljanja nepremičnin. Zaradi pomanjkanja sredstev za poravnavo najemnin za prostore, v katerih delujejo sodišča in drugi organi v sestavi, pa jim je v dogovoru z najemodajalci uspelo prenesti 474.260,55 evra v izplačilo januarja 2015.

Po zakonu o izvrševanju proračuna morajo vsi državni organi svoje obveznosti poravnati v roku 30 dni. Ministrstva, ki so nam odgovorila, zagotavljajo, da se zakonskega roka držijo. Ministrstvo za pravosodje je dodalo, da je izjema področje upravljanja nepremičnin, kjer je povprečni rok plačila 38 dni; na ministrstvu za obrambo pa so nam sporočili, da je njihov povprečni plačilni rok nekaj nad 32 dnevi. Tako na ministrstvu za pravosodje kot na nekdanjem ministrstvu za kmetijstvo in okolje (ki je sedaj razdeljeno na ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter ministrstvo za okolje in prostor) so nam pojasnili, da do zamud pri plačilih občasno prihaja zaradi zahtev postopka, denimo nepopolne oddane dokumentacije ali nepopolnih računov, zaradi česar se izplačila zamaknejo.

Jasne razlage, kako je mogoče, da so se zgodile odmevne zgodbe zadnjih dni, v računovodskih izkazih ministrstev torej ni mogoče najti.

Čigavi interesi?

November se je za 30 delavcev kraškega podjetja Alukomen končal v šoku. Že več let se podjetje bori za obstanek. In borijo se dobro ter vztrajno. »Delavci in jaz imamo od januarja 2012 vsi minimalne plače,« razlaga situacijo, v kateri so se znašli, predsednik uprave Branko Terčon.

Del razlogov za to leži tudi v poslu, ki ga je kraško podjetje izvedlo kot podizvajalec v projektu, ki ga je naročilo ministrstvo za zdravje v ljubljanskem kompleksu Dunajski kristali na Dunajski cesti. In za katerega do danes v Alukomnu niso bili poplačani. Že tri leta čakajo na dobrih 2,6 milijona evrov.

Država je 25. novembra, dan po pravnomočnosti poenostavljene prisilne poravnave Alukomna, prišla po stroje, na katerih so, kot so nam pojasnili na finančni upravi, naredili rubežni zapisnik že konec leta 2013. Stroje so takrat pustili v podjetju, v vmesnem času pa organizirali najprej prvo, neuspešno, javno dražbo strojev in nato še drugo, uspešno, aprila letos. Da bi bil absurd popoln, je zarubljene stroje na javni dražbi po poročanju Radia Koper kupilo podjetje, ki jih je pred tremi leti Alukomnu prodalo – na javni dražbi so jih kupili nazaj za manj kot petino prodajne cene. Na finančni upravi so nam razložili, da strojev niso mogli odstraniti prej zato, ker je v začetku poletja Alukomen sprožil poenostavljeno prisilno poravnavo s svojimi dolžniki. Razstavili in odpeljali so jih takoj, ko se je poenostavljena prisilna poravnava končala.

Dva dni po izvedenem rubežu so na finančni upravi objavili izjavo za javnost, v kateri opozarjajo, da je podjetje že od leta 2012 davčni dolžnik, nato so zapisali splošno trditev o odpiranju računov v tujini, s katerimi se podjetja želijo izogniti plačevanju dolgov do države in socialnih prispevkov za delavce, ter zaključili s poudarkom, da je finančna uprava dolžna skrbeti za spoštovanje pravic in interesov delavcev. Po našem poizvedovanju so nam na finančni upravi potrdili, da »račun v tujini« v tem primeru ni bil splošna konstatacija, ampak dejstvo. Poudarili so, da Alukomen v postopku ni zatrjeval, da je vlada RS njihov dolžnik, in da ne morejo čakati na sodbe sodišč, ki pridejo kdo ve kdaj, ampak morajo prvenstveno zaščiti interese države in delavcev.

V Alukomnu, pove Branko Terčon, so izjavo za javnost finančne uprave prebrali. »Veste, kaj je rekel eden od delavcev? Naj pridejo sem in jim bomo delavci sami povedali, kako naj nas zaščitijo.« Pravi, da imajo račun v tujini odprt že od leta 2007, ko so začeli v večji meri poslovati z Italijo in je bil to zanje edini način, da okrepijo svojo prisotnost na trgu v tujini. Poudarja, da so finančno upravo od začetka opozarjali na terjatev, ki jo imajo zaradi naročila ministrstva za zdravje do slovenske vlade. »Vem tudi, da so nam nekateri uslužbenci na finančni upravi resnično želeli pomagati, a enostavno niso uspeli.«

Odločbo okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 12. maja letos so v Alukomnu dobili prepozno. Nekaj tednov prej je bila njihova avtomatizirana proizvodna linija že prodana na dražbi. V odločbi sodišče ugotavlja, da je Alukomen kot podizvajalec upnik podjetja Mabra, ki je medtem šlo v stečaj, a ostaja dolžnik Alukomna. Ker je dolžnik Mabre vlada RS, sodišče vzpostavlja novo izvršilno sredstvo, in sicer rubež denarne terjatve, ki jo ima Mabra do vlade. Dolžnik dolžnika, torej vlada, je tako dolžan podjetju Alukomen poplačati dolg v vrednosti 2.636.699,79 evra. Izvršilni stroški, do katerih je prav tako upravičen Alukomen, so le v tej obravnavi znašali 1172,73 evra.

»S podjetjem Marmor Hotavlje smo edini preživeli,« pravi direktor Alukomna, medtem ko opisuje, da je trajalo nekaj tednov, da so si opomogli od šoka, ko so jim odpeljali stroje. Sedaj počasi spravljajo nazaj k življenju stare stroje, saj imajo naročila, ki jih morajo izpolniti. »Ne bomo pustili, da se nas uniči. Delamo in se organiziramo.« Nato pove, da ga je v teh dneh poklical gospod, strojnik, ki je z ekipo pripravljen priti in jim pomagati vzpostaviti in čim bolj posodobiti stare stroje. »Podoben klic sem dobil iz Kranja. Ljudje nas kličejo in ponujajo pomoč. To je solidarnost. Obstaja. Poglejte, državo tvorimo mi vsi in ne glede na vse verjamem, da je večina v tej državi dobra. Le slaba jedra moramo očistiti.«

Mreža slabih javnih naročil

Na Gospodarski zbornici izvršna direktorica za politike in zakonodajo Alenka Avberšek potegne iz omare debel fascikel in išče med nizom dopisov na računalniku. Pravi, da se z neplačevanjem države intenzivno ukvarjajo že vsaj od februarja 2011, ko je ministrstvo za finance pripravljalo zakon o zmanjševanju zamud pri plačilih. Tedaj so opozorili na nepoplačane podizvajalce. »Tedanji minister za razvoj in evropske zadeve Mitja Gaspari je bil najprej skeptičen, saj ni verjel, da imajo izvajalci probleme pri poplačilu s strani naročnikov javnih investicij. Obljubili smo mu, da bomo pripravili pregled nekaterih najbolj problematičnih primerov. Niti približno se nismo zavedali, v kaj smo se spustili.« Na GZS so sestavili 30 milijonov evrov vreden seznam nepoplačanih dolgov iz 24 projektov različnih ministrstev in državnih služb, v katerih so podizvajalci ostali praznih rok. »Rdeča nit v vseh primerih je, da je šlo za javna naročila, kjer izbirajo izvajalca le na podlagi najnižje cene, da podizvajalci zaključnih del, ki so morali popravljati napake predhodnikov, ostajajo nepoplačani, pri vseh primerih pa je bilo tudi očitno, da je šlo za slabo načrtovanje, za neusposobljene investitorje na strani konkretnih ministrstev in za izogibanje določilom zakona o javnem naročanju,« razlaga Alenka Avberšek.

Na podlagi njihovega poročila je bila ustanovljena delovna skupina pod vodstvom službe vlade za zakonodajo v sodelovanju s pravobranilstvom. Predlog, da bi zamrznili transferje investicijskih sredstev na »problematična« ministrstva in agencije, ki niso poskrbeli za poravnavo dolgov podizvajalcem, pa ni bil nikoli uresničen. Izvršna direktorica GZS je prepričana, da tudi zato danes ni poplačan niti cent dolgov, na katere so tedaj opozarjali in poskušali doseči njihovo vsaj delno poplačilo. »Delovna skupina je oblikovala vrsto predlogov, s katerimi bi rešili sistemske pomanjkljivosti, ki smo jih ugotovili v letu in pol dela, ko smo pregledovali te primere javnih naročil. A to so ostala le priporočila ministrstvom in investitorjem. Potrjena so bila na vladi, konkretnih rezultatov v praksi pa do danes ni.«

Delovna skupina se je ukvarjala z nizom investicijskih projektov javnih naročil. Med njimi so bili tako Dunajski kristali kot projekt Opera in balet Ljubljana, ki so se mu podrobneje posvetili. Alenka Avberšek našteva nepravilnosti, ki so jih ugotovili: cesijske pogodbe, s katerimi je ministrstvo za kulturo podizvajalcem pri projektu obljubilo, da bodo plačali neposredno njim, a se je nato na te pogodbe »pozabilo«; izplačilo glavnemu izvajalcu, ki je bilo višje kot dogovorjeno; za pol milijona nepoplačanih del pri sanaciji poplavljene odrske jame... »Tak način vodenja projektov ni le neprofesionalen, ampak nekaj mnogo hujšega. Odgovornosti za ta ravnanja pa ni nosil nihče, še danes je tako. Posledice čutijo uporabniki objektov, ker se pojavlja vrsta škod, garancije za odpravo napak, ki so bile pridobljene, pa ne veljajo. Posledice čutijo delavci podjetij, ki so večinoma končala v stečaju,« opozarja izvršna direktorica. Na GZS so dokumentacijo ožje delovne skupine predstavili in oddali komisiji za preprečevanje korupcije. »Povedali so nam, da so del dokumentacije posredovali nacionalnemu preiskovalnemu uradu. Na epilog čakamo.«

V podjetju Marmor Hotavlje razlagajo podobno. »Opravili smo dela na objektu Opera in balet v Ljubljani, katerega investitor je bilo ministrstvo za kulturo. Izvajalec je bil Vegrad, ki ga je po stečaju zamenjal SCT. Skupno obema je bilo neredno plačevanje ali kar neplačevanje podizvajalcev. Zato smo se dogovorili, da bo ministrstvo za kulturo kot investitor preko cesijskih pogodb poravnavalo svoje obveznosti neposredno. A žal tudi ministrstvo ni izpolnilo svojih obveznosti v celoti, in tako vse do danes neuspešno terjamo več kot pol milijona evrov.«

Ker je tedanji državni sekretar na ministrstvu za zdravje Ivan Eržen vsem pristojnim zatrdil, da ministrstvo za zdravje nima nič z naložbo v Dunajske kristale, se v primer, ki je začetek tragedije, ki je doletela tudi Alukomen, v delovni skupini niso podrobneje spuščali, z obžalovanjem razloži Alenka Avberšek. »Naše delo pa je kasneje razkrilo, da izjava dr. Eržena ni bila skladna z resnico,« zmaje z glavo. Delo na Dunajskih kristalih je bilo urejeno s predpogodbo, ki je predvidevala, da bo ureditev prostorov ob Dunajski cesti v Ljubljani za organe v sestavi ministrstva za zdravje investitorju poplačana s prenosom lastništva na stavbi na Prešernovem trg, v kateri deluje Inštitut za varovanje zdravja. Investitor je bilo podjetje Mabra, ki je danes v stečaju. Alukomen, Marmor Hotavlje, Kovinotehna MKI, Almont, Elimont in Sauter automatika pa so podizvajalci, ki so ostali za svoja dela nepoplačani. Danes iščejo pravico na sodiščih. V želji, da zavarujejo svoje terjatve, so se organizirali v podjetje D-Kristali.

V Marmorju Hotavlje so nam razložili, da so pri projektu Dunajski kristali marca 2010 izvedeli, da bo naročnik in končni uporabnik dveh stolpičev od štirih ministrstvo za zdravje. To so razumeli kot zagotovilo, da bodo naročena dela plačana. »A se je nato ministrstvo za zdravje februarja 2011 odločilo, da se uslužbenci Inštituta za varovanje zdravja ne bodo selili v nove prostore, ki so bili namensko zgrajeni in opremljeni za njihove potrebe.«

Od leta 2011 tečejo sodni postopki in proti vladi sta vloženi dve tožbi v skupni vrednosti 6 milijonov evrov, so še pojasnili v podjetju Marmor Hotavlje, ki je samo v omenjenih dveh projektih izgubilo več kot dva in pol milijona evrov. »Da smo lahko poravnali svoje obveznosti do dobaviteljev, kooperantov, zaposlenih in države, smo se morali zadolžiti pri poslovnih bankah. V luči zaostrenih razmer na trgu in spremenjene bančne politike ti krediti danes za nas predstavljajo ogromno in komaj še obvladljivo breme. Žalosti pa nas predvsem to, da je po štirih letih dogovarjanj in obljub o sporazumni rešitvi rezultat le to, da so štirje izvajalci od šestih in investitor Dunajskih kristalov, Mabra, danes v stečaju.«

»Pripravljenosti za reševanje problemov, vezanih na projekt Dunajski kristali, ni bilo v nobeni vladi. Vsakič, ko smo se na GZS z odgovornimi na ministrstvu želeli dogovoriti za sestanek, smo naleteli na blokado s priporočilom, naj se tega ne lotevamo. To ni prav,« pove Alenka Avberšek.

Pričakuje, da bodo Dunajski kristali sedaj, ko so obveznosti Mabre prenesene na DUTB, poceni prodani. »Morda pa bodo to celo novi prostori slabe banke. Lokacija je elitna. Od podjetij, ki so tam delala, sta danes živa le še Alukomen in Marmor Hotavlje, ki je utrpel milijonske škode v mnogih od primerov, ki smo jih raziskovali. A je bilo nato podjetje sanirano, k sreči se je preprečilo, da bi ga prenesli na DUTB. Kajti tam se stvari pocenijo in kupi se jih lahko za majhen denar,« opozarja. Danes ne obžaluje dela, ki so ga vložili v razgrnitev nepravilnosti pri javnih naročilih tedanjih ministrstva za zdravje, ministrstva za kulturo, ministrstva za šolstvo in šport, ministrstva za gospodarstvo in Stanovanjskega sklada.

»Žal vam lahko tudi zagotovim, da se situacija ni popolnoma nič izboljšala. Ko govorimo o neučinkovitem javnem naročanju, o spirali izbora izvajalcev po najnižji ceni, vseskozi opozarjamo, da ne gre le za javno naročanje kot droben del v celotnem procesu, ampak za vodenje in nadzor nad vsem: od načrtovanja, izbire projekta do zgraditve objekta in plačila za opravljeno delo. Pametne države imajo posebno institucijo, ki skrbi za to. Poglejte Nizozemsko. Imajo agencijo, kjer delajo strokovnjaki z različnih področij, od finančnikov do gradbenikov, inženirjev... Agencija vodi izvedbo projektov, pri nas pa se tega nihče sistemsko ne loti,« opozarja Alenka Avberšek na neprimerno strokovno usposobljenost zaposlenih, ki »skrbijo« za velike investicijske projekte na posameznih ministrstvih. »Pri gospodarjenju z lastnim denarjem ne bi nikoli verjeli, da bomo z najnižjo ceno dobili tudi kakovost, in nikoli se ne bi pustili prepričati, da bomo dobili želenega mercedesa za ceno fička. V državni upravi pa ta ozka logika najnižjega ponudnika deluje.«

Tudi na Obrtni zbornici Slovenije pravijo, da že leta opozarjajo na probleme s plačilno nedisciplino, v dokumentu Zahteve slovenske obrti in podjetništva 2014 posvečajo temu pet ukrepov. Enako ugotavljajo, da je problem »zlasti pereč za mala podjetja, saj so ta pogosto podizvajalci in do poplačila pogosto sploh ne pride«. Konkretnih podatkov o državi kot neplačniku sicer nimajo, opozarjajo pa, da se situacija nikakor ne izboljšuje.

Kako se rubi državo?

Izkušnja Sindikata vojakov Slovenije z rubežem države je pozitivna, a morda je šlo celo le za prvi srečni poskus. Kajti pravnomočna sodba na delovnem in socialnem sodišču iz lanskega leta je njihovim članom in tudi širše javnim uslužbencem priznala pravico do izplačila plačnih nesorazmerij. Na ministrstvu za finance pravijo, da polnega poplačila te pravice nikjer ne vodijo kot dolg. »Voden bo, ko bo obračunan drugi del izplačila tretje četrtine plačnih nesorazmerij, ki bo v državnih organih izplačan istočasno kot plača za mesec december, to je 5. januarja 2015.«

Predsednik Sindikata vojakov Slovenije je ob tem nejeveren. »Imamo pravnomočno sodbo iz leta 2013, ki pravi, da nam država dolguje plačna nesorazmerja. Seveda so nam dolžni. V sodbi tudi piše, da je rok, da se razsojeno izpolni, petnajst dni. Imamo temeljne zakone, ki pravijo, da je pravnomočne sodbe treba spoštovati. V Sloveniji pa se je nato sprejel zakon, s katerim se je sodbo zaobšlo, zato da je državi ni bilo treba izpolniti v rednih rokih. In na izplačilo še vedno čakamo. To je skregano z vsem. Dobiš sodbo, zmagaš na sodišču, a se ne zgodi nič. Danes težko razložim članom sindikata, da smo naredili vse in poskusili vse poti,« razlaga Gvido Novak.

Sindikat je posegel po sredstvih in ustvaril situacije, ki si jih je bilo do pred kratkim težko predstavljati. Na podlagi pravnomočne sodbe so v imenu nekega vojaka zahtevali izvršbo na podlagi priznanega, a ne poravnanega dolga, ki ga ima država do svojega zaposlenega. Predlogu je bilo ugodeno, izdan je bil sklep o izvršbi, ki je ni mogel ustaviti niti nanj podan ugovor s strani države kot nasprotne stranke. Sklep o izvršbi je nato služil temu, da so oktobra letos državi zarubili avto. Ko so nato poskusili zarubiti še drugo premično državno premoženje, je bilo izvršitelju Borisu Letnarju to preprečeno. Letnar pojasnjuje, da se »rubež premičnega premoženja in vrednostnih papirjev, za katerega me določi sodišče za izterjavo denarne terjatve zoper državo, ne razlikuje bistveno od drugih rubežev«. Rubi se lahko sicer le stvari, ki niso nujno potrebne za opravljanje javne službe ali dela. Dopušča pa, da se »pri rubežu države pojavijo postopkovni zapleti, katerih posledica je lahko oviranje izvršbe«.

»Država bi morala izpolniti svoje dolžnosti,« pravi odvetnik Klemen Vogrinec, ki je v postopkih zastopal vojaka in Sindikat vojakov Slovenije. »V tem, kar smo naredili, ni nič spektakularnega. Avto ni bil odvlečen in vojak ga ne uporablja. Še vedno je v posesti države, le da je 'zaplombiran', kar pomeni, da ga država ne more prodati, saj se z njim jamči za dolg, ki ga ima do tega vojaka.« Nadaljevanje zgodbe je manj spodbudno in v duhu enakosti pred zakonom. »V ponedeljek smo dobili odločitev o našem predlogu, s katerim smo zahtevali izdajo sklepa o izvršbi še za drugega vojaka. Postopek je trajal neobičajno dolgo. In tokrat, četudi gre za identičen primer in za isto pravnomočno sodbo, ki smo jo navajali za osnovo v prvem primeru uspešne izvršbe in rubeža, je sodišče naš predlog zavrnilo. V obrazložitvi so zapisali, da ta ista pravnomočna sodba sedaj ni več zadostna podlaga in ni dovolj specifična za izdajo sklepa o izvršbi.«

Odvetnik iz Slovenske Bistrice pomolči. »Vere v pravno varnost to vsekakor ne vzbuja.«