Kar se namreč Hrvatov tiče, je bila Jugoslavija najokrutnejša diktatura v vsej zgodovini človeštva, zaradi česar že znanstveno razpravo o njenem značaju, kaj šele sklep, da morda ni bila ravno najokrutnejša v zgodovini – ali da, še huje, sploh ni bila diktatura, vsaj ne vseh svojih petinštirideset let – na Hrvaškem doživljajo kot očiten poskus njene restavracije.

Istega petka so isti portali iz Slovenije prenesli še eno zanimivo novico: ugledni Financial Times je testiral številne znane in manj znane znamke osvežilnih kol in na visoko četrto mesto med najboljšimi na svetu, takoj za Coca-Colo in Pepsi Maxom, uvrstil »pijačo naše in vaše mladosti«, dobro staro – angleškemu tržišču povsem neznano – Cockto.

Hrvati so bili seveda navdušeni. »Tedeschijeva Cockta četrta najboljša kola na svetu!«, »Financial Times navdušen nad Tedeschijevo Cockto!« sta le dva od naslovov, s katerimi so poslovni mediji na Hrvaškem pospremili novico o lepem uspehu priljubljenega osvežilnega napitka iz kataloga hrvaškega poslovneža Emila Tedeschija, ki je pred štirimi leti kupil Drogo Kolinska, proizvajalca »pijače naše in vaše mladosti«, s čimer je slavni slogan dobil svoj končni pomen, ki v hrvaščini natančno definira, za koga je Cockta »pijača naše« in za koga »vaše mladosti«.

Zadeva je seveda izključno poslovne narave, nič osebnega. Z uvrstitvijo v svoj gospodarski portfelj Hrvati Cockte niso izmaknili le Sloveniji, ampak predvsem kolektivnemu spominu Jugoslavije, ki mu je priljubljena pijača eno od občih mest. Konec koncev, če bi bila Cockta jugoslovanski proizvod – če bi bil torej še danes vrhunski izdelek, četrti na svetu, proizvod socialistične industrije – bi se, jebiga, lahko izkazalo, da Jugoslavija morda niti ni bila tako zelo mračna in totalitarna diktatura.

Ena od značilnosti totalitarne diktature – ne ključna, a pomembna za njeno razumevanje in definicijo – je namreč tudi trapasta, a po notranji logiki totalitarne ekonomije lahko razložljiva lastnost, da nima svetovno konkurenčnega industrijskega izdelka, v kolikor ne služi temu, da ubije v čim krajšem času čim več ljudi. Ne gre za to, da ga komunistični režim ne bi znal narediti, ampak da ga njegova politična ekonomija ni potrebovala. Dokaz so izdelki, ki jih je potrebovala – tisti za ubijanje čim več ljudi v čim krajšem času. Na primer slavna AK 47, legendarna kalašnikovka, ki jo celo zahodni strokovnjaki spoštujejo kot najboljšo jurišno puško vse časov. Kalašnikovka se navsezadnje proizvaja še danes – dlje torej od legendarnega Volkswagnovega »hrošča«! – in »oglašuje« kot puška, ki je ubila največ ljudi v vsej zgodovini človeštva.

Njen izumitelj, Mihail Kalašnikov, je umrl v visoki starosti pred natanko enim letom, lanskega decembra, prav v času, ko so v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani ob stoti obletnici rojstva odprli razstavo o Emeriku Zelinki, človeku, ki je izumil Cockto. Tako eden kot drugi in njuna genialna izuma pripadajo istemu času. Zelinka se je v Slovenijavinu zaposlil istega leta, ko je v Iževsku stekla proizvodnja prvega modela AK 47 – 1948, tistega usodnega leta, ki je razdvojilo njuna svetova, »našo in njihovo mladost«.

V letih, ki so sledila, je Mihail dobil od Partije nalogo, da izpopolni svojo mogočno avtomatsko puško, medtem ko so Emeriku šefi naložili, da naredi prvo jugoslovansko gazirano brezalkoholno pijačo, ki se bo lahko kosala z legendarno ameriško Coca-Colo. Ostalo je naša in vaša zgodovina. Emerik Zelinka je enajstim zeliščem kot ključno sestavino – tisto, kar šefi Coca-Cole v Atlanti hranijo v sefu kot sveti gral – genialno dodal šipek, novo pijačo so predstavili marca 1953 z za tiste čase revolucionarno, skoraj reakcionarno kapitalistično marketinško kampanjo s slogani, hostesami in jumbo plakati – kot jugoslovanski odgovor na Coca-Colo so jo celo oglaševali kot Cockto-Cockto – in kola iz šipka je na mah osvojila jugoslovanski trg. Naj spomnim, bilo je leta 1953, samo osem let po strašni svetovni vojni.

Razlika v konceptu je sugestivno ilustrativna: medtem ko je komunizem svoj vpliv v svetu širil s kalašnikovkami, je kapitalizem osvajal svet z zabavno industrijo, Hollywoodom, rock'n'rollom in stekleničko Coca-Cole, ki tako takrat kot danes funkcionira kot simbol. Cockta je bila tako povsem zahodni koncept, in čeprav ni definirala značaja Titovega avtoritarnega režima, pa je simbolično nakazala njegovo usmeritev po letu 1948. Tako kot je sugestivno ilustrativno, da smo štirideset let pozneje, ko smo izbirali prihodnost med dvema simbolnima znakoma, izbrali – kalašnikovko.

Če je totalitarna Jugoslavija sproducirala bliskovit in sijajen odgovor na sam simbol kapitalističnega Zahoda, Slovenija danes, v dobi interneta, zahodne časopise bere s štirimesečno zamudo: izbor Financial Timesa je bil objavljen namreč že poleti. In če je totalitarna komunistična Jugoslavija osem let po svetovni vojni sproducirala sijajen industrijsko-marketinški projekt, slavna hrvaška industrija celih petindvajset let po vojni ne zna narediti niti zamaška za Cockto. Priljubljeno osvežilno pijačo ta slavna ekonomija danes proizvaja tako, da ji je tajkun kupil slovensko tovarno. V tolažbo nam je vsaj to, da ne živimo v totalitarni državi.