Sebe pisec teh vrstic uvršča v skupino državljanov, ki menijo, da ravna Cerarjeva vlada pri privatizaciji neodgovorno, in to mnenje bom poskušal v nadaljevanju argumentirati. Pri tem se bom skliceval oziroma opiral tudi na mnenja treh pravkar omenjenih avtorjev. Za izhodišče svojega dokazovanja bom uporabil tezo, da je skrb za konkurenčno in razvojno uspešno gospodarstvo najbolj pomembna naloga vlade, uresničuje pa jo predvsem z naslednjimi aktivnostmi:

Učinkovito skrbi za konkurenčno tržno okolje (ni odvečnih administrativnih omejitev, korupcije je malo, pravna država deluje odlično, davčne obremenitve gospodarstva so podobne kot v najuspešnejših državah…).

Država načrtuje in aktivno usmerja razvoj gospodarstva. Kot učinkovito orodje pri izvajanju teh aktivnosti se potrjuje njena sposobnost, da na podlagi svojega lastništva in na njem zasnovane upravljalske moči uravnava razvoj podjetij, ki so pomembna za celotno gospodarstvo in imajo torej strateški značaj.

Država skrbi za to, da se predvsem večja podjetja dobro upravlja, kar naj se odraža v njihovi poslovni uspešnosti, optimalnem zadovoljevanju interesov zaposlenih in družbeno odgovornem ravnanju. Pristop, ki se za te namene potrjuje kot zelo uporaben in se kot tak potrjuje v nemški praksi, vključuje predvsem dvoje. Prvič, država z zakonom zagotovi, da delo (v podjetju zaposleni in zunanja interesna združenja dela – sindikati) z enako močjo kot kapital odloča pri upravljanju podjetja; drugič, lastnik podjetja naj ne bo en sam, prednost naj ima razpršeno lastništvo. Ob tako razporejeni upravljalski moči državi praviloma zadostuje že 20-odstotni lastniški delež za razvojno usmerjanje strateškega podjetja. (Spričo takih rešitev je stvarna moč nemške države, da usmerja razvoj svojega gospodarstva, neprimerno večja, kot bi lahko sklepali iz njenega lastniškega deleža v gospodarstvu.)

Po gornjih in podobnih načelih ravnajo številne države. V Evropi velja to predvsem za Nemčijo in skandinavske države, in te so prej ko slej prav zato ekonomsko najbolj uspešne in socialno stabilne. Od vzhodnoevropskih, to je bivših socialističnih držav se po predstavljenem modelu upravljanja gospodarstva najbolj zgleduje Poljska. Njen lastniški delež v gospodarstvu je tako še vedno velik, a država praktično dokazuje, da to ni omejitev pri pospeševanju gospodarskega razvoja.

Zgoraj našteti primeri dokazujejo, da državno lastništvo oziroma upravljalska prevlada države v strateških podjetjih ni omejitev za razvoj in uspešnost gospodarstva, seveda ob pogoju, da se državo in njeno premoženje razumno pa tudi etično upravlja. Če ta pogoj ni izpolnjen, naj se država prednostno loti sanacije upravljanja in pred njo ne beži z razprodajo državnega premoženja. Razprodaja se namreč v takih primerih vedno izkaže za slabo rešitev, saj je po iztržku od prodanega premoženja praviloma skromna, država pa si z njo slabi svoje razvojne potenciale in zapravlja suverenost. Pa tudi tega ne gre prezreti, da so slabo domišljene privatizacije idealno gojišče za razvoj korupcije, kar razvoju države še kako škodi.

In kje smo z državnim premoženjem v Sloveniji? Po podatkih, ki jih navaja B. Hren, je država v gospodarstvu lastniško sicer močno prisotna, vendar precej manj, kot je to na Poljskem. Smo pa v primerjavi s Poljsko ekonomsko manj uspešni, kar je nedvomno zgolj posledica tega, da tako državo samo kot njeno lastnino slabo upravljamo. O tem se je v članku, omenjenem v uvodu, obširneje razpisal dr. M. Kovač. Njegovim ugotovitvam lahko pritrdimo, z izjemo ene same: predlaga namreč, da problem slabega upravljanja preprosto razrešimo tako, da državno premoženje prodamo, seveda tujcem, saj na domače kupce z »novci« ne gre računati. Kot sem že nakazal, je ta njegov predlog strokovno vprašljiv, zame kot Slovenca pa je tudi žaljiv, saj mi sporoča, da sem pripadnik naroda z omejenimi upravljalskimi sposobnostmi.

Kako neokusne rešitve nam v povezavi z državnim premoženjem servira politika, si je vredno ogledati na primeru letališča Brnik. Ker naj bi naša država ne bila dober lastnik, smo ga privatizirali tako, da smo ga prodali podjetju, ki ga upravljalsko obvladuje nemška država. Taka lastniška sprememba si bolj kot oznako »privatizacija« zasluži poimenovanje »kolonizacija«, saj smo z njo del svoje suverenosti prenesli na nemško državo. Vlada pri takem ravnanju vztraja, čeprav njenih argumentov o potrebi po varovanju verodostojnosti do tujine ne gre jemati resno, kot je v že omenjenem prispevku utemeljil tudi I. Vuksanović. Pravi razlogi za »privatizacijo« morajo zato biti drugje. Morda so posledica tega, da je vlada ob pomanjkanju lastne vizije in državniškega poguma podlegla pritiskom tistih njenih »svetovalcev«, ki brez zadržkov častijo neoliberalne dogme in si od naše privatizacije tudi obetajo spodobne materialne koristi.

ANDREJ CETINSKI, Ljubljana