Za vse, ki imajo željo, da bi pri nas ostali, se potrudim, kolikor je le mogoče. Za raziskovalce, ki so perspektivni, ni težko najti mesta.
Kljubujete trendu? Večina mladih med dvajsetim in tridesetim letom je sicer v zadnjih nekaj letih naletela na zid, ki jim preprečuje dostop do služb in kariere. Brezposelnost med mladimi še nikoli ni bila tako visoka.Danes je zanje situacija res težja, kot je bila nekoč. Res pa je tudi, da ima Slovenija v celoti problem s povezovanjem znanja in podjetnosti. Miselnost je bila dolgo drugačna: šel bom v šolo, jo končal in potem me bo nekdo zaposlil. Zdaj pa končaš šolo in nisi zaposljiv. Že med študijem bi morali razmišljati, katera znanja jim bodo pomagala, da bodo na trgu nekaj vredni, bodisi za delodajalce ali za samostojno pot.
Ali vi, ko izbirate med bodočimi mladimi raziskovalci, preverjate, kako podjetni so?Ne, pri mladih raziskovalcih to ni bistveno, pri doktorskih študentih nasploh pa je dobrodošlo. Ampak v resnici smo lahko veseli, če se kateri izmed recimo deseterice najboljših v generaciji sploh prijavi za mladega raziskovalca. Naše študente moramo k temu posebej spodbujati, saj jih po diplomi večina išče službo v gospodarstvu.
Je to čudno?Pravzaprav je treba študente računalništva in informatike razumeti. Če se vpišejo na doktorski študij, se za štiri leta odpovedo napredovanju, ki bi ga lahko dosegli, če bi se takoj zaposlili v gospodarstvu. Odpovedo se tudi primernemu zaslužku. Temu se odpovedo samo, če verjamejo, da bodo na fakulteti pridobili dodatno znanje, s katerim bodo po doktoratu bistveno prehiteli druge. Vendar tega ne čutijo. Na naši fakulteti se tega zelo dobro zavedamo in veliko napora vlagamo v to, da tako študenti kot tudi delodajalci spoznajo, kako so za visokotehnološka podjetja pomembna dodatna znanja.
Kateri delodajalec se brani mladih doktorjev?Zgodi se, da mi kateri od mladih doktorjev prizna, da išče službo in pri tem delodajalcem zamolči, da ima doktorat. Delodajalci so včasih prepričani, da so doktorji zgolj teoretiki z veliko znanja, ki pa je specifično in v praksi neuporabno. Nekateri delodajalci pa denimo ne želijo zaposliti mladih doktorandov, ker so prepričani, da bodo ob prvi priložnosti odšli v boljšo službo.
Sicer pa je tako, da podjetja naše študente že takoj po tem, ko diplomirajo, kar razgrabijo. To je specifika našega področja.
Vaša raziskovalna skupina se ukvarja s perspektivnim področjem – obdelavami velikih baz podatkov. Odkrivali ste denimo goljufije v zavarovalništvu. Če se ime določenega človeka prevečkrat pojavi v zavarovalniških zahtevkih in je to ime pri dogodkih večkrat povezano z drugimi škodnimi dogodki, jih računalniški sistem odkrije.Naše delo je med drugim usmerjeno v obdelavo velikih omrežij – socioloških, bioloških ali kakšne druge vrste. V njih je lahko več milijard vozlišč in povezav. S poznavanjem strukturnih lastnosti omrežij in analizo njihove vsebine lahko marsikaj odkrijemo. Napovemo lahko denimo, kako se bo po nekem družbenem omrežju razširilo določeno umetno ustvarjeno mnenje ali kdo so potencialni kandidati za naslednjo Nobelovo nagrado. Drugo naše področje pa je sinteza podatkov s spleta. Danes smo vsi odvisni od iskalnikov, kakršen je google. Vendar vam ti iskalniki, če vanje denimo vpišete ime neke osebe, ponudijo zgolj zadetke spletnih strani, na katerih je oseba omenjena. Če bi želeli izdelati osebni profil te osebe, bi morali prebrati veliko strani. Naša ideja pa je, da bi računalniški program to naredil namesto vas in bi vam že ponudil končni izdelek, denimo biografijo iskane osebe.
Ali mlade raziskovalce takoj vpnete v te raziskave? Ali jim pustite čas, da sami odkrivajo zanimive stvari?Pustim jim, da poskušajo, vendar jih pravočasno posvarim, da ne bi zašli v smer, iz katere ni izhoda. Eden mojih mladih raziskovalcev je imel denimo dobro idejo: preučeval je gibanje vrednosti virtualne valute bitcoin, pri čemer je upošteval teorijo »modrosti množic«. Ta pravi, da je v nekaterih okoliščinah skupinska odločitev boljša kot odločitev posameznikov, ki so lahko sicer strokovnjaki na zadevnem področju. Ta teorija je podprta s številnimi primeri iz prakse, med drugim z zgodbo, ki pravi, da so na nekem sejmu ocenjevali težo vola. Odgovor, najbližji pravi teži, je bil sicer mesarjev, vendar se je izkazalo, da je povprečje vseh odgovorov, ki so jih dali obiskovalci, še bližje pravi teži vola. Podobno je želel moj mladi raziskovalec pridobiti mnenje množic z raznih forumov in drugih družbenih omrežij ter to uporabiti za napovedovanje zloma borze bitcoinov. Jasno je, da bi bila takšna informacija veliko vredna. Izziv je bil res zanimiv, a sva njegovo raziskovanje vendarle morala še pravočasno ustaviti, saj se je izkazalo, da si je zastavil preveč ambiciozne cilje. Pustim jim torej, da delajo, kar jih veseli – dokler je to dobro za njih.
Nekatere mlade raziskovalce profesorji uporabljajo kot svoje osebne asistente in jim nalagajo vrsto obveznosti. Kako ravnate vi?To je za mentorja težko vprašanje. Ena skrajnost je, da v njih vidiš svojo delovno silo. Tega sam ne počnem. Zdi se mi, da to, da jim pustim delati, kar jih veseli, cenijo celo bolj kot mentorsko pomoč, za katero imam resnici na ljubo vedno manj časa. Po drugi strani pa mladih raziskovalcev ni mogoče pustiti čisto pri miru, saj so vendar del raziskovalnega laboratorija. Potrudim se za to, da čutijo pripadnost skupini in da prispevajo k skupnemu uspehu. Čudno bi bilo denimo, če bi bil jaz kot vodja laboratorija med študijskimi počitnicami tri mesece tu, mladi raziskovalci pa na morju. Če je treba, smo vsi tukaj.
Kakšnega mladega raziskovalca si želite vzeti naslednjič? V katero smer gledate v prihodnost?Takšnega, ki bo imel raziskovalno žilico, ideje in voljo, da najde rešitve. Če izbiram med študenti z najvišjimi povprečnimi ocenami z dodiplomskega študija, potem je verjetnost, da bom pravilno izbral, večja. Ni pa to nujno. Zanimajo me tudi mladi, ki imajo dobre ideje in bi se želeli obogatiti z dodatnim znanjem, ki jim bo pomagalo, da prodrejo na trg. Ti nimajo nujno tako visokega povprečja, ker jim že med študijem misli uhajajo v posel.
Kaj morajo razumeti o prihodnosti?Osebno so me vedno bolj pritegnile raziskave, ki so vodile v praktično uporabo. Zato skušam laboratorij voditi tako, da je naše delo povezano s trendi. Eden takih je denimo »internet stvari«. Že danes ocenjujemo, da bo do leta 2020 v internetno omrežje po vsem svetu povezanih okrog petdeset milijard naprav, ki so sposobne komunicirati med seboj. Na to se potem denimo vežejo ideje o pametnem domu oziroma pametnem gospodinjstvu, pametnih mestih, pametnih parkiriščih, pametni rabi energije. S tem zadnjim se ukvarja eden mojih doktorandov. Je direktor podjetja, ki se ukvarja z obračunavanjem porabe vode, želi pa se preusmeriti tudi na trg električne energije. Razvija rešitve za gospodinjstva prihodnosti. Naprave v naših domovih bodo kmalu lahko same odločale, kdaj se bodo vklopile in kdaj izklopile – tudi glede na ceno in razpoložljivost električne energije. To bo koristno tudi za domače elektrodistributerje, saj bodo na tak način lahko bolje uravnavali zalogo električne energije in jim je ne bo treba dokupovati v tujini. Raziskave, ki jih delamo v laboratoriju, vključno z mladimi raziskovalci, so koščki mozaika takšnih rešitev.