To zelo dobro vesta kitajski partijski vrh in kitajski predsednik Xi Jinping. Umetnost, ki izraža izključno notranjo strukturo čustev umetnika in se kaže denimo v treh ravnih črtah na belem platnu (naslov: Kataklizma) ali dadaističnem ponavljanju nesmiselnih verzov, je sama sebi namen, je nikomur koristen larpurlartizem in prav gotovo ne promovira socialističnih vrednot, še manj pa obračunava s smradom denarja. Da bi umetnikom bolje pojasnil, kaj družba od njih potrebuje in pričakuje, je predsednik dodatno ekspliciral: »Umetniške stvaritve morajo biti kot sončni žarki z modrega neba in kot pomladanski vetrič, ki bodo navduševali misli, greli srca in odpravili neželene oblike dela in življenja, ki jih žene pohlep po denarju!« Zato bodo poslej kitajski umetniki morali nekaj časa preživeti na kitajskem podeželju. Da začutijo utrip sveta, ki jim daje hrano, da vidijo realno plat življenja, kar je nemogoče sede v ateljeju.

Umetnik, ki ni poskusil pol dneva v blatu do kolen zapikovati riževih sadik ali z volom preorati dveh hektarjev težke glinene zemlje, lahko ustvarja samo njemu razumljive stvaritve, ki jih noben kmet ne bo obesil na zid svojega doma, da bi mu v redkih uricah prostega časa zapolnila lepih umetnosti lačne duše. Komu so potemtakem namenjena ta umetniška dela? Razvajeni mestni buržoaziji in denarnim mogotcem, ki so še včeraj pasli svinje v sečuanskih vaseh. Kitajskemu kmetu pa prav gotovo ne. Dokler umetniki ne poskusijo spati na trdih pogradih, ki si jih delijo s kokošmi, in dokler z gostitelji ne vstanejo pred sončnim vzhodom ter se odpravijo za ves dan sekat bambus, nabirat suhljad in z motiko čistit blatne namakalne kanale, ni mogoče od njih pričakovati iskrenih in ljudstvu všečnih stvaritev, pa naj so še tako nadarjeni.

Lahko pa proizvajajo kvaziumetnine, kot so na primer tiste na dekadentnem Zahodu cenjenega umetnika Ai Weiweia, ki je za neko umetnino porabil sto milijonov sončničnih semen, medtem ko v marsikateri kitajski podeželski družini lahko samo sanjajo o sončničnem olju. Ali umetniška instalacija kiparja Shu Yonga, ki je v parku iz stotin straniščnih školjk in pisoarjev ustvaril nekajdeset metrov visok slap s kaskadami, v času, ko na vasi še vedno opravljajo tiste stvari v bližnjem grmovju.

Nacija potrebuje umetnike, kot je Wang Wenhai, ki v zakotni vasici, navdihnjen z izvirno ljudsko kulturo in duhovnostjo tamkajšnjih kmetov, izdeluje 25.000 Mao Cetungovih kipcev, ki bi stali na 10.000 kilometrov dolgi revolucionarni poti, znani kot Dolgi marš. Zatorej, dragi umetniki, culo na ramo, pot pod noge pa hajdi na podeželje po pravilno usmerjen navdih, ki ga ponujata delo na polju in v hlevu, da bodo slike lepe in razumljive ter verzi tekoči in bistri kot potok.