Norvežani imajo velike težave s presežki denarja zaradi eksploatacije severnomorskih nahajališč nafte in plina. Ne pride jim na misel, da bi to bogastvo »privatizirali«, presežke vlagajo tako, da država zadrži denarju njegovo vrednost in to dela na nešteto načinov. Pred kratkim so v Srbiji na zeleni trati postavili tovarno, kjer je našlo delo dvesto delavcev. Tudi naša premierka je snubila Norvežane, vendar ne za postavitev tovarne, ampak da bi kupili Telekom, ki so ga s svojimi sredstvi razvijali slovenski uporabniki! V ustavnih določilih res nikjer ne piše, da je kaj takega prepovedano, njena akvizicija pa je bila branjevska.
V 49. členu ustave je zapisano, da je »zagotovljena svoboda dela in da vsakdo lahko izbira zaposlitev«. Ne bom nadaljeval s 50. členom o zagotavljanju socialne varnosti, pač pa s 66. členom, ki pravi: »Država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo.« Kot da bi se politiki že ves čas delali norca iz teh določil. Z dosedanjo prodajo podjetij so samo povečevali nezaposlenost. Vsako leto politiki nikakor ne morejo izravnati enačbe med državnimi izdatki in prihodki. To je podobno kot v številnih podjetjih, kjer še niso slišali za kakšen »likvidnostni križ«. Ni videti, da bi zastavili aktivnosti za oživitev industrije in odpiranje novih industrijskih delovnih mest. Posebej čudni so s svojimi dogmatičnimi stališči desničarsko orientirani politiki, ki vpijejo, da je davke treba znižati. Če ni davkov, potem ni ničesar, ne sociale ne izobraževanja, pa še česa drugega ne. Ali ni posledično to že kršitev ustave? Vlada se pa že od izvolitve ne ukvarja z nobenim drugim problemom kot z varčevanjem, ki naj bi izravnalo proračunsko enačbo. Medtem puhtijo državni denarci iz davčno zbranega denarja kot gosji puh na vetru.
Primerov puhtenja denarja v veter (v nekatere žepe) je veliko, od razprodaje državnega premoženja (le kaj delajo francoski bratje in drugi takšni pribočniki) do tega, da nočejo prenesti dopolnilnih zdravstvenih plačil (v prvi fazi brez sprememb) v zdravstveno blagajno. Višek pa predstavlja DUTB, ki mu je brez nadzora podeljeno, da kreditne obveznosti problematičnih podjetij obravnava prosto po »Funtku«. V bankah imamo še vedno službe, ki to znajo neprimerno bolje, vendar je tam razmetavanje z denarjem že skoraj onemogočeno. Vlada ne dovoli razprave v parlamentu o prodaji premoženja in tudi ne o politični izmišljotini, kot je DUTB.
Vlada ne razmišlja, za njo to dela gospa kanclerka, ki ima v mislih samo nemško posestniško ekspanzijo. Tehtnih, politično in ekonomsko neodvisnih analiz o teh problemih nima in jih noče imeti. Ne preberejo niti takšnega članka, kot ga je napisal dr. Repe. Državo z odločitvami, ki nam jih vsiljujejo tujci, spravlja v čedalje večjo revščino. Vrtijo nas na ražnju kot kakšno kuro. Že vse od osamosvojitve nimamo industrijske politike in izgubili smo enormno število industrijskih delovnih mest, kar se še nadaljuje. Po zaslišanju novega gospodarskega ministra lahko že sodimo, da kakšnih sprememb glede razprodaje in obnove ne bo.
Najbrž ni drugega izhoda, kot so volitve. Pri tem pa upajmo, da se bomo postopoma znebili dosedanjih škodljivih upravljalcev države.
Franci Gerbec, Kremenica