V vladi so pravniki, ki vedo, da ni nobenih pravnih ovir za priznanje Palestine. Zato opletajo z moralo, ki s to zgodbo nima nobene zveze. Izraelska država noče določiti svojih meja in si je leta 1967 prisvojila celotno ozemlje na desnem bregu reke Jordan. Po mednarodnem pravu bi na polovici morala biti država palestinskega naroda, ki se je pod mednarodno prisilo že odpovedal eni polovici svojega ozemlja. Nikoli pa ni bilo nobene mednarodne prisile, ki bi Izrael prepričala, naj se umakne s polovice, ki ni njegova. Evropa, Amerika in arabske države tolerirajo naseljevanje Izraelcev na zasedena ozemlja in izseljevanje Palestincev v getoizirane enklave, obdane z žico, zidovi in stražnimi stolpi. Položaj ni nemoralen, ampak protipraven. Obstajajo zakoni in konvencije, ki prepovedujejo naseljevanje in ekonomsko izkoriščanje vojaško okupiranih ozemelj. Tudi rasizem in apartheid sta zakonsko prepovedana v konvencijah, ki jih priznava tudi Slovenija. Slovenija tudi nima težav z univerzalno deklaracijo o človekovih pravicah, ki nedvoumno razglaša takšno obnašanje za nezakonito. Ne govori o morali, ampak o zakonih in njihovem spoštovanju.

Vsi mednarodni dokumenti, ki zahtevajo začrtanje meja Palestine v okvirih izpred leta 1967, priznavajo njene politične institucije, določajo nadzor meja in zračnega prostora, predpisujejo število in oborožitev varnostnih sil in zahtevajo umik izraelske vojske z zasedenih ozemelj, so napisani, podpisani in mednarodno verificirani. Izraelski premier Jicak Rabin, njegov zunanji minister in bodoči predsednik države Šimon Peres ter voditelj Palestinske osvobodilne organizacije Jaser Arafat so leta 1994 dobili Nobelovo nagrado za mir, ker so podpisali mirovni sporazum, ki je predvideval postopen umik izraelske vojske in ustanovitev palestinske države. Propadel je, ker je judovski fundamentalist ubil Jicaka Rabina, Izraelci pa so za premierja izvolili Benjamina Netanjahuja. Rabina ni ubil palestinski terorist, ampak njegov sodržavljan, ki je nasprotoval palestinski državi in je zahteval izgon Palestincev v Jordanijo, Hamas pa je sporazum miniral s samomorilskimi bombaši. Fundamentalisti so zavezniki. Netanjahu je zmagal na volitvah, ker je obljubil, da ne bo umika z zasedenih ozemelj. Konsistenten in zaupanja vreden politik. Tudi po dvajsetih letih vztraja pri tem, da z zasedenih ozemelj ne bo umaknil vojske, ampak izseljuje Palestince.

Eden bolj privlačnih argumentov proti priznanju je, da Palestinci nočejo priznati Izraela in zaradi tega tudi palestinske države ni dobro priznati, preden tega ne stori. Ta simpatična smer razmišljanja predpostavlja, da narod lahko prizna državo, preden ona prizna njegovo pravico do državnosti. Ampak Palestinci so že večkrat priznali Izrael. 9. septembra 1993 je Jaser Arafat v imenu Palestinske osvobodilne organizacije v pismu izraelski vladi napisal, da se »PLO odpoveduje terorizmu in drugim oblikam nasilja«, hkrati pa »vsi členi ustanovne listine PLO, ki zanikajo pravico Izraela, da obstaja kot država, s tem pismom prenehajo veljati«. Premier Rabin mu je odgovoril, da je stvar rešena. Palestinci so to ponovili aprila 1994 v Parizu, maja v Kairu, julija v Washingtonu, v Kairu 1995, ponovno v Oslu 1995 in v Wye Riverju oktobra 1998.

14. decembra 1998 sem sedel v dvorani kulturnega doma v Gazi, kjer je ameriški predsednik Bill Clinton triumfalno zagotovil Palestincem, da bodo dobili svojo državo. Govoril je skoraj tisoč članom palestinskega nacionalnega sveta, ki so z dvigom rok še enkrat priznali pravico Izraela, da obstaja kot država. Tam so sedeli veterani iz črnega septembra v Jordaniji, vojne v Libanonu, izgona v Libijo, ostareli vojaški poveljniki, z resno teroristično preteklostjo kot Leila Kaled in Abu Abas in celotno politično vodstvo vseh političnih sil palestinskega naroda razen Hamasa. Hamas je bil takrat manjšinska verska organizacija brez političnega vpliva. Veljavo je dobil šele po tistem, ko je mirovni proces propadel in iz njega ni nastalo nič drugega razen izraelske naselbine in blokade Gaze. Arafat je priznaval Izrael, tudi ko so ga Izraelci obkolili v Ramali, mu zbombardirali vse institucije in ga pognali v smrt v izgonu.

Zakaj bi priznali to nesrečno tvorbo? Iz egoizma. Atomske sile ne potrebujejo mednarodnega prava. Potrebujejo ga mali narodi. Razen pravnih zagotovil do enakovrednega obravnavanja v rokah nimamo nič drugega. Drugače nas lahko ubijejo kot mačke. Ali kot Palestince.

Predsednik sedanje vlade in renomiran pravnik je že leta 2009 v intervjuju za revijo Osvoboditev živali sijajno pojasnil naš problem. »Eno težjih pravnih vprašanj je, kako v pravu obravnavati uboje različnih vrst živali, na primer slona, podgane, sardele, komarja ali psa. Ne gre torej le za vprašanje enakopravnosti med človekom in živaljo, pač pa tudi za vprašanje enakopravnosti in pravne hierarhije znotraj živalskega sveta.« Sijajno rečeno. Če se s čenčanjem odpovemo načelu enakopravnosti med ljudmi, se bomo prej ali slej sklicevali na univerzalno deklaracijo o pravicah živali.