Tisti, ki na sodobno potrošništvo in njega pogube gledajo zviška, dobijo ošpice, ko kdo omeni dobre može in prednovoletno vzdušje, ki ga nekateri trgovci zlorabljajo že lep čas. V to kategorijo sodijo tudi decembrske tržnice z vso mogočo šaro in kičem, pa tudi z imenitnimi sladicami in kuhanim vinom. Pri nas se še vedno držijo predvsem slednjega, vsako leto bolj pa se začuti tudi prodor tradicije naših številnih severnih sosedov, pri katerih v decembru diši predvsem po cimetu, medenjakih in kralju tovrstnih tržnic – cesarskem pražencu. Po domače mu pravimo šmorn in pri nas velja za jed, ki jo uspe pripraviti še tako nespreten gospodinjec. A v resnici gre za slastno jed, ki jo severno od nas pripravljajo tudi v najboljših gostilnah. Recept je resda razmeroma preprost, a nekoliko spretnosti je že potrebne, da pripravimo vročo, omamno dišečo in sočno sladico, ki pogreje še tako premraženega. Pri nas nanj naletimo bolj izjemoma, na trgih avstrijskih mest pa bi zadeli vsaj tri orjaške ponve te slastne zimske jedi, če bi zalučali eno samo opeko. A izbijmo si to nevarno početje iz glave in se posvetimo pražencu. Legenda pravi, da je cesarski praženec nastal, ko se je pri neki kmetici nenapovedano oglasil avstrijski oziroma habsburški cesar Ferdinand. Ta mu ni imela kaj prida ponuditi, pa je naredila nekakšno imenitnejšo sladko omleto. Ta preprosta, a imenitna jed se prvič omenja leta 1563, v kuharicah pa praženec najdemo šele v 18. stoletju. Pri nas velja nekako za pozabljeno jed, naročiti ga je moč le v redkih gostilnah, medtem ko ga v Avstriji pozimi ponujajo in tudi veliko prodajo v domala vsaki krčmi. Kadar pečemo palačinke in se nam kakšna ponesreči, je pogosto slišati, da nič hudega – bo nastal pač šmorn. Zato tudi pravimo, da je vse skupaj en šmorn, kadar nam je za kaj popolnoma vseeno. Resda v primeru ponesrečenih palačink nastane nekaj podobnega, a za najokusnejši praženec, kot ga v praznični izvedbi na veliko nudijo na adventnih tržnicah avstrijskih in nemških mest, se je treba še malo potruditi. Korajža velja; če se vam kaj ponesreči, pa kar brez skrbi – saj je vse skupaj en šmorn! Je pa zanimivo, kako so si ljubitelji te nekako kultne jedi, pri kateri je omejitev le domišljija, omislili številne nenavadne različice, med njimi tudi slane. Vam bi teknil denimo praženec, ki ga pripravimo tako, da na maslu popražimo res drobno narezano papriko in grah, začinimo z rožmarinom in poprom ter vse skupaj zalijemo z nesladkano in neodišavljeno maso za cesarski praženec, potem pa spečemo kakor sicer in postrežemo s pirejem iz praženega in dušenega korenčka, na vrh pa posujemo nekaj lističev sveže bazilike? Če nič drugega, recept za enostavno in okusno kosilo.
Cesarski praženec
Potrebujemo: 300 g moke, 2,5 dl mleka, 125 g masla, 6 jajc, 120 g debelejših zlatih rozin, 1 ekološko pridelano limono, strok vanilje, 6 žlic ruma, ščep soli, 3 žlice sladkorja v prahu. Za posip še nekaj sladkorja v prahu.
Priprava: Rozine temeljito operemo, odcedimo in prelijemo z rumom. V skledo za mešanje presejemo moko. Dodamo dve žlici sladkorja v prahu, postrgano sredico vaniljevega stroka, za dve žlički drobno naribane limonove lupine in dva ščepca soli. Dodamo še rumenjake in mleko, potem pa vse skupaj z električnim ročnim mešalnikom zmešamo v gladko testo. Počiva naj 15 minut. Beljake stepemo v čvrst beljakov sneg, ki mu vmešamo žlico sladkorja v prahu in nekaj kapljic limonovega soka. Sneg nežno umešamo v spočito testo. V zares veliki ponvi (ali dveh večjih) stopimo maslo, na katerega nalijemo testo. Potresemo ga z rozinami in počasi pečemo, da se spodnja stran svetlo rjavo in hrustljavo zapeče, zgornja stran pa zakrkne. Pazimo, da se spodaj ne prismodi! Obrnemo in podobno zapečemo tudi po drugi strani. Cesarski praženec z dvema lesenima lopatkama (če je ponev litoželezna in ne teflonska, si lahko pomagamo tudi z vilicami) razkosamo na majhne koščke, ki jih le nekaj minut pustimo v odstavljeni ponvi. Cesarski praženec še vroč razdelimo na segrete krožnike in potresemo s sladkorjem v prahu. Postrežemo ga denimo s češpljevo marmelado, kompotom ali džemom iz brusnic, seveda pa ne bomo zgrešili niti s kakšnim drugim kompotom ali jabolčno čežano in praženimi mandeljni. Prav dobra priloga je tudi stepena smetana, ki ji primešamo nekoliko kokosove moke, vse skupaj pa prelijemo s tenkimi curki medu.
