Dugonjićevi zvesti navijači si bodo njegov nastop v Katarju zaradi dolge in drage poti ogledali zgolj po televiziji v domovini. »Družina to pogleda doma, pridejo seveda tudi prijatelji. Če dobim kolajno, se mama joče, če ne, pa tudi. Solze so vedno prisotne,« se je domačih in prijateljev spomnil Damir Dugonjić, ki si tudi za mamo želi solze sreče. »Sem samozavesten, ker vem, da sem dobro treniral in se v vodi dobro počutim. Zdi se mi, da sem dobro pripravljen, a to bom zares videl šele na prvem startu,« pravi Damir Dugonjić.
Letošnje svetovno prvenstvo je močno zasedeno. Prijavljenih je rekordnih 1100 plavalcev iz 171 držav, strokovnjaki pa poudarjajo, da se je tekmovanje po moči skoraj izenačilo s prvenstvom v 50-metrskih bazenih. Vsaj za kolajne bo treba pokazati enako, saj med najboljšimi manjkajo le redki. »Poznam tekmece, a tudi oni spremljajo mene. Sam lahko kontroliram svoje plavanje in na to se bom osredotočil,« napoveduje plavalec ravenskega Fužinarja in dodaja, da si ne glede na dejstvo, da bo tukaj branil dve medalji iz Carigrada 2012, na robu puščave v predmestju Dohe najprej želi uvrstitve v finale. »Tam bo potem zelo tesno in možno je vse. V plavanju sem zelo hiter, tukaj v malem bazenu pa bodo pomembni tudi skok in obrati.«
Kot prednost Dugonjić vidi dejstvo, da s kolajno ni obremenjen, saj glede na sezono ne spada med najhitrejše tri na svetu. »Zaradi tega sem bolj sproščen in imam majhno prednost. Vem pa, da se lahko borim prav z vsakim.« A pot do kolajne bo težka. »Konkurenca je sicer močnejša kot pred dvema letoma, a tudi jaz sem boljši kot takrat. Izidi bodo zelo skupaj in že v predtekmovanju in polfinalu bo treba iti na polno,« meni Damir, ki se ne boji treh ostrih nastopov na 100 prsno, saj bodo vsi najboljši v enakem položaju.
Na tekmi je zanj med najpomembnejšimi priprava na start. »Pomembno je, da plavaš brez pritiska, kar mi po navadi uspe. To je mentalna igra in skušam se pripraviti nekako tako, kot bi me čakal trening in se osredotočim na dihanje. A v izolacijski sobi je vedno napeto, kar čutiš testosteron. Teh pet ali deset minut je treba zdržati. Nekateri se ustrašijo, na druge to vpliva pozitivno. Tudi name. Če nisem dovolj pripravljen ali se slabo počutim, seveda tudi jaz nisem dovolj samozavesten,« pojasnjuje 26-letnik.
Dugonjić trdi, da se prav v teh minutah pred tekmo pogosto vidi, kje je kdo in kako je pripravljen. »Seveda si ogledam tekmece in včasih je fino, ko vidiš koga, ki se ustraši. Tremo imamo vsi, a vidi se, kdo je samozavesten in kdo ne. To se kaže na različne načine. Pred leti je eden od Brazilcev kar boksal po steni, drugi se pogovarjajo, tretji so tiho. Tudi jaz se skušam umiriti, s kakšnim prijateljem se kdaj tudi kaj pogovorim,« je opisal Korošec. šr, sta
