Od začetka septembra pa vse do konca leta poteka v Parizu že tradicionalni Jesenski festival (Festival d'Automne), ki pod enotno festivalsko kapo združuje različne gledališke, plesne, glasbene, filmske in likovne manifestacije. Gledališkemu obiskovalcu ponuja priložnost za srečanje z izbrano in svežo evropsko pa tudi zunajevropsko produkcijo, vsakoletna izdaja pa si enega izmed avtorjev izbere tudi kot »portretiranca« in v ta namen predstavi ciklus njegovih uprizoritev. Letos je avtor v žarišču Romeo Castellucci, na festivalu pa si je mogoče ogledati tri njegove produkcije: Go down, Moses, Schwanengesang D744 in Posvetitev pomladi.
Mojzes in nemoč poslanstva
Zadnja bo na festivalu izvedena sredi decembra, ponovitve Mojzesa in Schwanengesang D744 pa so se že iztekle. Mojzes je najnovejša Castelluccijeva režija in njegova obsesija z mitološkimi temami se v njej dotika Mojzesa, njegovega rojstva in poslanstva, uprizorjena je kot serija značilnih in karseda zgoščenih, po eni strani eliptičnih, po drugi redundantnih gledaliških slik, za njihovo celovito razumevanje pa je vselej potrebno tako poznavanje historičnega, filozofskega in estetskega ozadja teme kakor tudi gledalčevo lastno »delo«. Tako v prvem, realističnem delu predstave neka povsem sodobna ženska rodi otroka, ki ga zavrže v smetnjak, potem pa je podvržena seriji policijskih zaslišanj ter medicinskih preiskav (magnetna resonanca), skozi katere izvemo, da je rodila Mojzesa, ki ga je hotela zaščititi pred pokolom. Drugi del pomeni na videz popolni odmik od prvega, pred našimi očmi se odpre fascinantna, goyevska prazgodovinska votlina, v kateri naši goli predniki požrejo otroka, drugega pa v preprostem ritualu zakopljejo, dokler eden od njih ne stopi čisto pred nas in na prosojno zaveso z odtisi dlani napiše »SOS«.
Ta izvorna praslika je počasna, opremljena z glasno »sferično« glasbo, v svoji preprostosti pa izrazito mnogopomenska, rahlo moralistična, a dovolj odprta. Gre za klic na pomoč, ki ga človeštvo pošilja v »nebo« že od prazgodovine? Poziv preroku, ki bi podelil odtujenemu sodobnemu bivanju smisel? Ali zgolj za uprizoritev nemogočega, spodletelega poslanstva tako Mojzesa kot vsakega bodočega odrešitelja? Castelluccijeve gledališke podobe so močne in v izvedbenem izrisu skorajda filmsko »popolne«, naklonjeno jih sprejema zlasti številno mlado pariško občinstvo.
Med lepoto in surovostjo
Podobno je z drugo predstavo, ki smo si jo ogledali, Genetovimi Črnci v režiji Boba Wilsona. Znana wilsonovska gledališka estetika tokrat sreča poetično-absurdni Genetov angažma in rezultat je estetsko izjemno očarljiva, vendar z Genetom le rahlo povezana uprizoritev. A to sam Wilson tudi priznava: njegova izvirna obsesija je vselej prostor, luč, scenski element, glasba in šele nato igralec oziroma uprizoritvena »ideja«. »Začenjam iz površine… Delam zelo intuitivno,« pravi sam o svojem delu, in to je res: a kljub temu iz uprizoritve, polne čudežne svetlobne in zvočne dinamike, pretehtanih kompozicij in fascinantnih sprememb, izstopa neka wilsonovska samota, vrženost v svet, v katerem njegove geometrične figure iščejo pravo »pozicijo«; nikdar se med seboj ne spogledajo, vodi jih vztrajnostna in do milimetra natančna estetska mehanika, nezgrešljivo izvirajoča iz avtoritete njihovega kreatorja, a vendarle v nekem trenutku tudi »osvobojena« in »angažirana«, ter skuša odgovoriti na večno vprašanje, kako se v tem svetu vzpostaviti?
Zadnja od treh ogledanih uprizoritev je od omenjenih popolnoma drugačna, z obema pa ji je skupna močna želja po celovitem zaobjetju aktualnega, sodobnega sveta. Gre za Idiota, ki ga je priredil, vizualiziral in zrežiral ter v njem odigral eno glavnih vlog enfant terrible mladega francoskega gledališča (in filma) Vincent Macaigne. Predstavo je težko opisati, gre pa za primer najbolj »divjega« teatra, kar ga je podpisani imel priložnost videti. Macaigne si za to, da pove primerno prirejeno zgodbo po Dostojevskem, hkrati pa izkriči svoje občutenje sodobnosti, vzame praktično vse, kar je v današnjem gledališču možno: uprizoritev je teatralna in performativna hkrati, ne prizanaša niti sama sebi niti občinstvu, oder postane prostor, na katerega se zlivajo vse mogoče substance, od trdnih do tekočih in plinastih, igralska telesa so podvržena torturam raznih oblik, v tem svetu ni nič sentimentalnega in utišanega, nič »lepega« in krhkega, vse je surovi boj, krčevito iskanje smisla, boleče seganje pod površino. Cela predstava je v tehničnem smislu izjemno glasna, a taka je tudi v prenesenem pomenu: pravzaprav sploh ne gre za »estetsko« predstavo, temveč za abruptno izjavo o svetu, ki, presenetljivo, izjemno jasno, artikulirano in pomenljivo izstopi iz siceršnjega »poljubnega« uprizoritvenega kaosa.
