Poizkus je meril na govorice, a dokazal zakoreninjene rasne predsodke, ki pa v tedanjih ZDA z zelo živo segregacijsko politiko niso bili posebno vznemirljivi. Ponovitve eksperimenta, ki so jih v desetletjih po dokončni odpravi tako imenovane segregacijske zakonodaje Jima Crowa izvedli razni družboslovci, so s podobnimi ugotovitvami dobivale drugačno težo. Praviloma pa se jim mimo akademske ni posvečalo širše politične pozornosti, kajti obveljalo je, da so ZDA zdaj barvno slepe, zamenjava »nigra« s politično korektnim Afroameričanom pa je počistila z rasizmom, ki je postal samo še ostanek predsodkov. O tem naj bi pričale prilagojene ponovitve Allport-Postmanovega eksperimenta, ko so posamezniki iz višjih socialnih slojev ne glede na barvo kože pravilno prenašali naprej, v roki katerega od dveh belcev na sliki je nož, več kot polovica pa ga je iz belih rok premestila v črne, ko so jim pokazali sliko belca in Afroameričana.

Velika porota v Fergusonu je sledila temu vzorcu na svojstven način in potisnila pištolo v roke temnopoltega najstnika Michaela Browna. Verjela je namreč policistu Wilsonu, ki je slutil orožje za Michaelovim pasom in ga je zato v samoobrambi ustrelil. Še preden je minuli teden porota zavrnila vsakršno obtožbo zaradi uboja, se je v ZDA med političnimi voditelji razlegel ponoven klic k »nacionalni razpravi o rasizmu«. Da je jalov, se je pokazalo takoj. Dejstvo je namreč, da tudi Bela hiša s temnopoltim predsednikom ni premostila jezikovnega prepada, ki loči belo in obarvano Ameriko in zaradi katerega se enostavno ne razumeta. Belci namreč pod rasizmom razumejo odkrito rasno nestrpnost, denimo izpade po vzoru kukluksklana. Za pripadnike obarvanih manjšin je to bolj ali manj pretekla mora, sedanja in še zdaleč ne nova pa je prav tista, ki jo razkriva eksperiment s fotografijami. Ta prikriti rasizem še nima vsestransko prepoznavnega imena, kaže pa, da ljudje, ki jih ne bi prepoznali kot rasiste, gledajo svet skozi rasistično obarvana očala. Eduardo Bonilla - Silva, profesor z ameriške univerze Duke, avtor študije Rasizem brez rasistov, tako sklepa, da »bolj ko rasizem povezujemo s KKK, čajankami in republikansko stranko, manj razumemo, da je rasna dominacija kolektivni proces, v katerem vsi sodelujemo«. Dodaja še, da se novi rasizem v ZDA širi po še neprepoznanih poteh, hkrati pa učinkovito ohranja belo prevlado.

Prikritemu rasizmu gre na roko prav proklamirana barvna slepota, ki duši tudi povsem človeške predsodke in s tem onemogoča, da bi jih posamezniki odkrito premagovali. Sociologi s čikaške univerze in Massachusetts Institute of Technology so v eni izmed raziskav na 1300 oglasov za delo razposlali 5000 prijav s povsem identičnim izpolnjevanjem pogojev in eno samo izjemo. Pri enih so uporabili anglosaksonsko zveneča imena, pri drugih pa imena, značilna za pripadnike nebele rase. Iskalci s prvimi so imeli 50 odstotkov več možnosti za povabilo na razgovor, pri čemer so delodajalci zatrjevali, da jih pri izbiri ni vodila rasna nestrpnost. Raziskovalci verjamejo, da slednji ne lažejo, v svojem ravnanju le nimajo prav zaradi podzavestnih predsodkov, ki pa so nevarni prav zato, ker najpogosteje ostajajo skriti. Neka druga študija, objavljena v American Journal of Sociology, je nakazala še eno povedno zakonitost v ameriški zapovedani barvni slepoti – beli prestopniki, izpuščeni iz zapora, lažje dobivajo delo kot temnopolti brez kakršne koli kazenske kartoteke.

Tudi slednje je razlog, da se s tako imenovano spremembo barvne podobe posameznih ameriških krajev ni ustrezno obarvala struktura njihovega upravljanja, ampak jo je naredila še bolj kontrastno. Za Ferguson je zdaj že svetovno znano, da je bil še pred četrt stoletja 85-odstotno bel, danes pa je dvotretjinsko temnopolt, medtem ko v šestčlanskem mestnem svetu sedi le en Afroameričan, med 56 policisti pa so temnopolti samo trije. Podobno je tudi v Clevelandu, kjer je pod streli belega policista umrl 12-letni deček z igralno pištolo, in še mnogih drugih ameriških okrožjih, kjer je temnopolto prebivalstvo postalo večinsko, oblastni organi pa trdno beli. Prikrita diskriminacija je ob ostrih udarcih po odkriti diskriminaciji tudi povod še za eno šokantno ugotovitev, namreč da je socialna neenakost med belimi Američani in Afroameričani dandanes večja, kot je bila med belci in črnci v Južni Afriki za časa apartheida. Nedvoumen rasizem 21. stoletja, ki ima mlade po vsem zahodnem svetu, le da ga nočemo videti.