Nekaj informacij sta pred odhodom dobila na spletnih straneh Občine Divača – kjer moraš po mnenju gospe Marinke odpreti preveč strani, da prideš do želenega podatka, nekaj povezav pa je starih in se ne odpirajo – Jamarskega društva Gregorja Žiberne, Wikipedie, Slovenskih železnic, Muzeja slovenskih filmskih igralcev in Škocjanskih jam, kjer je največ preglednih informacij.
Divača nima TIC, nikjer ni niti podatka, kam lahko pokličeš za informacije. »Informativni center je v parku Škocjanske jame, to sem videla pozneje, a je zdaj zaprt. Precej turističnih informacij je mogoče dobiti pri blagajni in v trgovini s spominki. Nasproti občinske stavbe sem opazila turističnoinformativno tablo, a brez telefonske številke, zato sem vstopila v sprejemno pisarno občine, kjer mi je zares prijazna uslužbenka povedala, da je skupni TIC v Sežani, in odgovorila na številna vprašanja in ponudila brošuro Odkrijte bisere Krasa in Brkinov.«
Na dopoldansko malico sta šla v gostilno Risnik, kjer so jima postregli joto in klobaso. »Jota je bila zelo okusna, pričakovala pa sem, da bo klobasa domača, ker ima lastnik gostišča tudi mesnico, a ni bila. Za večerjo sva se odločila za picerijo Etna, saj sva slišala, da to ni navadna picerija, in res ni bila. Natakarica je najprej ponudila domačo gobovo ali ješprenjčkovo juho. Zraven je prinesla še tople hlebčke pravkar pečenega, ročno oblikovanega kruha.« Pojedla sta tudi odlične domače njoke z jurčki, skledo sveže mešane solate in popila kozarec kraškega terana. Za sladico je natakarica predlagala hišno sladico z belo čokolado in pasijonko: »Bila je odlična in zelo osvežujoča.«
Ta dan ni bilo nobenega kulturnega dogodka, so pa večkrat v Škrateljnovi hiši, kjer je Muzej slovenskih filmskih igralcev. Tam jima je zelo prijazno dekle opisalo zgodovino nekdanje Škrateljnove furmanske gostilne, spremenjene v muzej, opozorila na črni strop v spahnjenci, prizidku kuhinje z odprtim ognjiščem, ter povedalo vse o Iti Rini, prvi slovenski filmski igralki. Čeprav ju film ne zanima preveč, sta si muzej ogledala zaradi prijazne uslužbenke.
Sprehodila sta se do cerkve sv. Antona Puščavnika in nazaj do železniške postaje, kjer sta si ogledala staro parno lokomotivo. Na žalost ni več vodnega stolpa, s katerega so včasih polnili vodo v lokomotive, saj so ga zaradi rekonstrukcije železniške postaje podrli. Iz brošure in informativnih tabel je razvidno, da je precejšnja ponudba kolesarskih, pohodniških in drugih pešpoti. Ogledala sta si Škocjanske jame: »Zanimivo je bilo slišati in videti, kako visoko je ob poplavah v jami segala voda, pogrešala pa sva pripoved legende o hudiču in nastanku jame.«
Delno sta prehodila Učno pot Škocjan, kjer na vsaki tabli najdeš kopico zanimivih podatkov. Sprehodila sta se do cerkve sv. Kancijana v Škocjanu, od koder je lep razgled. Muzejske zbirke: etnološka v Jakopinovem skednju, zgodovina odkrivanja jam v Jurjevi domačiji in geološka, biološka ter arheološka v Delezovi domačiji so v tem času zaprte, se pa z informacijskih tabel da prebrati nekaj podatkov.
Želela sta si ogledati tudi Divaško jamo, ki je v tem času odprta le po dogovoru, zato sta dan pred obiskom na Jamarsko društvo Gregorja Žiberne Divača poslala elektronsko pošto s prošnjo za vodeni ogled. Odgovorili so, da dopoldne nimajo vodnika, popoldne pa da snemajo TV-oddajo, zato ogled ni mogoč. Tudi na vprašanje, ali bi bil ogled mogoč pred snemanjem ali po njem, so odgovorili, da ne. »Okoli pol štirih sva se vseeno odpeljala do jame, kjer pa ni bilo ne duha ne sluha o kakšni TV-ekipi, nobenega avtomobila, nobene žive duše…« Še beseda, dve o spominkih: »Slišala sem za Sivkin butik, a ga nisem našla. V parku Škocjanske jame sem v trgovini s spominki odkrila 'netopirja', obeske s fosili, različne spominke iz kamna ter knjige in vodnike. Po ogledu jame (v jamo sva šla ob 13. uri) sem nameravala kaj kupiti, a je bila po tretji uri trgovina zaprta.«
