»Ah, 29. mesto in dve točki svetovnega pokala ni nekaj posebnega. Sicer vsaka točka šteje, posebej na daljši razdalji. A hkrati to ni skoraj nič. Opazneje štejejo višje uvrstitve, deseterica, stopničke,« je smučarska tekačica Alenka Čebašek razmišljala po nedeljski tekmi svetovnega pokala v Ruki. 29. mesto na deset kilometrov klasično je bila sploh prva uvrstitev 25-letne Blejke med trideseterico najboljših v klasičnem slogu na dolgi razdalji. Za mnoge bi se to v obdobju, ko njena pet let starejša klubska kolegica Katja Višnar skače po repih smuči kraljice Marit Bjoergen, zdelo kot obrobni dosežek. Še pred dvajsetimi leti so take dosežke kovali v zvezde.

Bilo je leto 1994, ko je tedanji direktor nordijskih reprezentanc Lojze Gorjanc k delu na smučarski zvezi povabil Jožeta Klemenčiča, reprezentanca v smučarskih tekih pa od opreme tedaj ni premogla niti »koze«, stojala za pripravljanje smuči. Tisto leto so poleti k sodelovanju povabili češkega trenerja Bohuslava Razla in 14. decembra je Nataša Lačen na planini Tauplitz pritekla prve slovenske točke svetovnega pokala za 30. mesto. »Ja, res je, čez nekaj dni bo dvajset let,« se je mož v tekaški pisarni SZS ozrl na steno, zaznamovano z zgodovinskimi tekaškimi prelomnicami. Med katerimi pa le malo manjka, da ni tudi portreta Čebaškove. Na svetovnem prvenstvu 2011 za mlajše članice je bila četrta. V drsalnem sprintu, doslej njeni paradni disciplini.

Čebaškovi je v nedeljo šele kot drugi izmed dvanajstih slovenskih tekačic s točkami uspelo priteči med trideseterico na vseh štirih glavnih skupinah tekaških disciplin. V sprintu in na dolgi razdalji ter v obeh slogih, klasičnem in drsalnem. Pred njo je to uspelo le šesti najuspešnejši tekačici po številu zmag v vsej zgodovini 34 sezon svetovnega pokala – Petri Majdič. Veliki četverček, če ga tako poimenujemo, pomeni vsestranskost, univerzalnost in ni tako samoumeven. Še en zgovoren podatek: v soboto v sprintu in nedeljo je bila med 16 tekačicami, ki so bile obakrat med trideseterico.

»Seveda sem ponosna, da mi je končno uspelo tudi v tej disciplini. Morda se je kot dobra pokazala taktična odločitev, da nisem začela prepočasi z nekaj rezerve, ampak na polno, čeprav mi je potem v zaključku zmanjkalo za udaren finiš. To je bila dobra šola. A še nisem prepričana, če bo ta taktična formula vedno delovala,« je analizirala Ruko med čakanjem na letališču v Oslu na nadaljevanje tekem v petek v Lillehammerju. Uvrstitev med osmerico v svetovnem pokalu denimo že ima. Dosegla jo je na njej najbolj pisani razdalji v podaljšanem drsalnem sprintu prologa Tour de Ski decembra lani v Oberhofu, ko je za 3,7 sekunde zgrešila zmagovalne stopničke. Dokaz več, da smučarska tekačica iz ozadja, ki slovi po sproščenosti in naravni ravnodušnosti, kaže potencial. »Ja, bolj pridna sem na treningih. To je to. To se mora nekje poznati,« se skromno pohvali nekdanja varovanka blejskega tekaškega guruja Vinka Poklukarja.

Borbenost, vztrajnost, nepopustljivost so kvalitete, s katerimi se v smučini delajo (mali) koraki v svetovni vrh. Denimo, v nedeljo je bila med sedmerico najmlajših med trideseterico. »Ja, včasih sem po kakšni dobri uvrstitvi, ki jo je kdo drugi videl tudi kot dodatno priložnost, rada rekla: 'Saj je čisto v redu.' Sedaj že malo drugače razmišljam. Priložnost izgubljena ne vrne se nobena. Tudi na prvih tekmah te sezone sem že dobila potrditev, da sem močna, da zmorem iti z najboljšimi. Če so le smuči dobro namazane. Norveški trener Per Torvik ima zagotovo tudi veliko zaslug, saj nam je veliko pomagal z nasveti. Predvsem, kako »pohoditi« smuči. A vsega, kar svetuje Torvik, le ne vzamem. Le če je kaj koristnega zame,« pove hladnokrvno, brez vzvišene odrezavosti. Kot bi diplomirana varstvoslovka dala vedeti, da zna skrbeti zase.

Medtem ni prav nič čudno, zakaj uživa v teku na smučeh. In mimogrede tudi marsikateri tekač, ko jo tako postavno zagleda v smučini. »V Ruki je bilo zelo prijetno. Bila je prava zima z mrazom. Rada vidim, da je sneg na smrekah. Rada tečem v pravi zimi v lepem naravnem okolju. Ne pa na nekih prisiljenih tekmah, ki jih je vedno več, ko je zraven smučine že trava,« opiše razliko in v isti sapi potoži, da že govorijo, da je vprašljiva tekma v Davosu, ki sledi uvodni skandinavski turneji. »Dobro je, da bo naslednja tekma na Norveškem. Sem vedno rada pridem, a grem potem tudi vedno rada domov na Bled,« pravi tekačica, ki bo že v petek na tridnevnem MiniTouru nemara še bliže vrstnicam – Wengovi, Oestbergovi, Fallovi, Parmakoskijevi in Johaugovi. Program je kot nalašč za novo prelomnico. »Sem realna in ne razmišljam, da bom kar takoj zraven. No, nekaj bo že,« pripomni v svojem značilnem slogu.