Judje imajo s Francijo svojo dolgo, trpko zgodovino, ki sta jo v splošnem vedenju najbolj zaznamovala dva dogodka: krivično sojenje judovskemu oficirju Dreyfusu za domnevno kolaboriranje z Nemci konec 19. stoletja in deportacija Judov v nacistična taborišča v času vichyjske vlade. Oboje je razkrilo globok, prikrivan katoliški antisemitizem države, ki se je sicer ponašala z izumom temeljnih demokratičnih pravic. Francija se je po vojni, kot mnoge druge zavezniške države, imela česa sramovati. Toda odtlej je bila do te tematike izredno previdna. Judovska skupnost in njen finančni ter intelektualni lobi, ki so se po vojni znova okrepili, so bili tabu, vsaka najmanjša kritična omemba je takoj obveljala za antisemitizem. Vse dokler se niso razmere v Franciji in na Bližnjem vzhodu v zadnjem desetletju spremenile. V Franciji je prišlo do revolta muslimanskih državljanov, ki so opozarjali na svojo drugorazrednost, Izrael pa je z apartheidom in pobijanjem Palestincev povsem zapravil svoj ugled. Judje niso bili več le večne žrtve. In s tem nikakor ne znajo živeti.

Ko je francoski komik kamerunskega porekla Dieudonné lani politično zelo nekorektno dregnil v judovski greh v Palestini, je sprožil vihar. Četudi se je opravičil in pojasnil svoje izjave, zanj ni bilo usmiljenja. V nekem televizijskem soočenju so si nasproti sedeli on in trije stari judovski pravniki. Ti so iz svoje zgodovinske pozicije preživelih holokavsta črpali pravico do popolne avtoritarnosti: karkoli je rekel, so vanj sikali grožnje novih tožb in mu v v živo predvajani oddaji enostavno prepovedali govoriti. Bilo je strašljivo. Ti jastrebi so delovali natančno tako, kot deluje izraelska oblast – brutalno in neprizivno.

Francoz, ki se prostovoljno odseli v Izrael, češ da je doma ogrožen, je očitno izgubil razsodno moč. Selitev iz raja na zemlji, kar zahodna Evropa v socialnem, ekonomskem in varnostnem smislu kljub svojemu naglemu propadanju še vedno je, v totalitarni režim, ki te zaradi narodnosti res postavlja na piedestal, a za ceno uničenja Palestincev, kaže na popolno izgubo kompasa. Zaradi domnevne ali realne, a vsekakor obvladljive ogroženosti se človek seli v največji zapor na svetu? Kjer niso jetniki le bombardirani Palestinci, ampak so se v svojevrsten zapor zaprli tudi ječarji, ki so si okrog in okrog ustvarili smrtne sovražnike, ki, z (ameriškimi) usmerjenimi raketnimi konicami in jedrsko bombo v roki urejajo politične odnose na Bližnjem in Srednjem vzhodu in ki so iz sebe naredili tarčo neustavljivih samomorilskih napadov; s katerimi nato opravičujejo novi krog nasilja. Selitev iz evropske države na vojno območje, v puščavsko klimo in do skrajnosti brutalno in militarizirano družbo kaže na popolno dezorientiranost ljudi, ki so imeli to srečo, da so se rodili v najbolj varnem delu sveta. To je na eni strani izvrsten dokaz moči ideologije in njene slepote, na drugi pa popolne konfuznosti modernih ideologij, kjer je vse pomešano, ker nihče več ne razume osnovnih stvari. In kaj je bolj komičen dokaz te pojmovne zmede kot francoska ekstremistična desnica, nekdaj najhujša sovražnica komunizma, ki danes v podobi gospe Le Pen prosi za finančno pomoč Putina, nekdanjega kagebejevca? K tej sveti preproščini razmišljanja je treba dodati še zapeljanost mladih evropskih internetarjev, ki so si pogled na svet oblikovali iz nekaj propagandnih spotov in časopisnih naslovov in se, kot bi šli kupovat novo računalniško igrico, odpravili v Irak in Sirijo služit fundamentalistični ISIS.

Razlogi za to žalostno izgubo presoje so seveda kompleksni, iskati jih je mogoče tako v vsesplošni izgubljenosti ljudi v razpadajoči evropski družbi kot v pomanjkljivem izobraževanju, ki otroke pita s tonami nepotrebnih podatkov, ne nauči pa jih umevanja (prikritih) sporočil in njihovih možnih (zlo)rab, ne opremlja jih z dešifranti v tem kaotičnem in preobloženem svetu. A svoje k tej zmedenosti seveda prispeva tudi politika s svojimi nebulozami.

Enega prestižnih bojev je minuli teden ravno v zvezi s priznanjem Palestine demonstrirala naša vladajoča stranka prelepih vrednot. Kaj je bolj absurdnega kot to, da nismo Palestine že zdavnaj priznali, mi, palčki, ki smo ravno tako ubežali pred argumentom sile in se pri tem sklicevali na neodtujljivo pravico do samoodločbe? Ko je Združena levica (ZL), potem ko sta se o tem pozitivno izrekli javnost in večina strank, predlagala glasovanje o priznanju, pa so se vrlinarji nenadoma potegnili nazaj, prav v stilu tiste stare, butaste komedije: da, dragi, a ne nocoj… Zakaj ne nocoj? No, zato ne, ker cerarjanski načelneži pač ne želijo zaslug za to tako prekleto pozno in prav nič več pogumno dejanje prepustiti ZL. Fučka se jim za Palestino. Zanima jih le, da se kot pohlevni šolarčki na avtobus prerinejo, ko bo pokimal atek v Bruslju in ko si bodo lahko črvivo medaljo za priznanje pripeli na svoje kilave prsi oni in ne ZL. Kaj je že klaftral Cerar pred volitvami? O nadideološkem sodelovanju, o nenagajanju pri dobrih predlogih, o splošnem družbenem konsenzu? Bla, bla? In mi naj pozabimo? Pa zakaj si samomorilsko kopljejo jamo?