Debata o von Trierjevi odvisnosti je sicer že stara zgodba, ki režiserja spremlja zadnjih nekaj let. V nedavnem intervjuju je von Trier pripomnil, da se udeležuje anonimnih srečanj odvisnikov, vendar se ob tem sprašuje, ali je samo-uničenje v bistvu vzrok, da je lahko ustvarjal.
Za danski časopis Politiken je priznal, da je v času ustvarjanja filmov popil vsaj steklenico vodke, zato, da je lahko vstopil v »paralelni svet«, kjer je prišla do izraza njegova kreativnost.
»Bivši odvisniki od drog in alkohola še nikoli niso ustvarili nekaj, kar bi imelo kreativno vrednost,« je poudaril v intervjuju. »Kdo bi sploh poslušal glasbo Stonesov, če je ne bi ustvarili pod vplivom substanc. Ali pa Hendrixa brez heroina?«
Po tem, ko so von Trierja leta 2011 na filmskem festivalu v Cannesu označili za persono non-grata, je to njegov prvi intervju. Takrat je namreč rekel, da mu je všeč umetnost nacističnega arhitekta Alberta Speera in da razume Adolfa Hitlerja kot osebo, čeprav nista bila najboljša človeka.
