V teh gorah nenehno grmi, nebo je mračno, toda grmenje ne prihaja od zgoraj, ampak od spodaj, iz topov, ki vrag ve od kod obstreljujejo kdo ve kaj. V tem filmu je torej vojna najprej posredovana z zvokom, ta pa dobi še podobo, ko se oddaljeno grmenje nenadoma spreobrne v bližnji švist granate, ki prileti prav tja, kamor so prej namestili mitraljez, nekega vojaka, ki je srebal iz krožnika, popolnoma razmesari, stotniku Kopetzkemu pa odtrga nogo. Cel je ostal samo vojak v postojanki, Jakob Lindner (Michael Kristof). Potem pa grmenje topov lahko preneha in nastopi tišina, ki jo trgajo stotnikovi kriki; vojna je zdaj še kako blizu, tako v sliki kot v zvoku – in v dolgih in mučnih trenutkih negotovosti, ali bo prej kot avstrijska pomoč prišla italijanska vojska. Ne zgodi se ne eno ne drugo, ampak le to, da stotnik (Simon Šerbinek) umre, Jakob pa ostane sam. In s telefonom, po katerem so mu iz baze že večkrat sporočili, da mu ni pomoči.
In prav s telefonom sta povezana tudi najboljša prizora v filmu: eden je sanjski in nastopi, ko se Jakob po stotnikovi smrti napije in ne sliši ali noče slišati zvonjenja telefona, potem pa sanja, da se je znašel pred generalom (Clemens Aap Lindenberg), ki sedi pri dobro založeni mizi in Jakobu naprej pridiga o Avstriji kot njegovi edini domovini in cesarju kot njegovem edinem očetu, nato pa ga seznani, da ga mora dati ustreliti, ker ni dvignil telefona in je s tem povzročil smrt 40.000 vojakov. Drugi najboljši prizor pa je tisti, ko Jakob edinkrat uporabi puško prav in samo za to, da ustreli v ta vojaški telefon kot vir nesmiselnih ukazov in s tem nemara tudi simbol same absurdnosti vojne. V epilogu se znajdemo v trdnjavi Kluže, na razstavi fotografij iz prve svetovne vojne, in na eni izmed fotografij prepoznamo vojaka Jakoba. Čisto primeren epilog za film, ki ni hotel drugega kot oživiti nekaj trenutkov v življenju nekega pozabljenega vojaka v vojni.