Hudo sem se namrgodil, ko sem pet dni pred koncertom vintage-rock skupine Allah-Las v Music Hall of Williamsburg ostal brez vstopnice. Veliko ljubše mi je bilo ostati pred razprodanim Death By Audio. Kdor prvi pride, prvi melje in po številnih neuspešnih naporih za akreditacije sem se tega načela oklepal pri izbiri novembrskih koncertov v New Yorku: bankovce na blagajno, pečat na roko in gremo.
Med ulovljenimi koncerti bi izpostavil kitarsko-bobnarski tandem Petra Aarona iz Chrome Cranks in Briana Chasa iz Yeah Yeah Yeahs. V kleti The Bowery Electric sta uprizorila nevarno dekonstrukcijo rock'n'rolla na freejazzovski način in odpihnila ušesa. Drugi tandem Xylouris White sem ujel na neoglaševanem zaključnem koncertu ameriške turneje v brooklynski pivnici Berg'n. V dokaj neprimernem okolju sta grški lutnjar George Xylouris in bobnar avstralskih Dirty Three Jim White sprevračala razdrobljene drobce grške glasbene tradicije v postrockovski trans, neprekosljivega Whita pa sem si zaželel doživeti v solo izvedbi. Odkritje med poslovilnimi »top secret« koncerti v klubu Death By Audio je (bila) pobezljana bostonska zasedba Guerilla Toss, ki jo je najlažje opisati kot od amfetaminov podivjane Trus!. V klubu Le Poisson Rouge sem imel srečo ujeti prvi uradni nastop nove zasedbe The Symptoms, ki jo ob bobnarju Oneidu Kidu Millionsu tvorita še Tony Diodore in Laurie Anderson na violinah. Njihov komorni pristop je bil odprte, a trdo zakoličene forme, v kateri so trčili medsebojno usklajeni solisti.
Ne sodim med tiste, ki bi trdili, da je en teden New Yorka ali Londona pol leta Ljubljane. Nasprotno. Spet sem se prepričal, da imamo nadpovprečno pisano ponudbo, razvito sceno in bende, ki so na svetovni ravni, le da se tega pogosto ne zavedamo oziroma ne znamo prepoznati. Zdaj ko se moje bivanje v naši kulturni rezidenci v New Yorku izteka, prihajajo nič kaj spodbudne novice o papirološko-ekonomsko-represivnem dogajanju v Ljubljani. Da so policijske intervencije, prekinjanje koncertov in izklapljanje elektrike na Metelkovi spet ustaljena praksa demoniziranja. Da bo ekipa Bikofeja s poslovilnimi dogodki v decembru naredila piko na konec zgodbe svojega več kot lokala. Se spušča smrdljiva megla na belo mesto, ki je prišlo v turistične vodnike tudi po zaslugi dotičnih dveh, in bo to spet ogolelo? Se uresničuje moja nočna mora, objavljena pred petimi leti v tej rubriki, po kateri sem bil označen za konservativnega subkulturnika? Dobrodošel doma.
