Edino, kar sindikatom v takšnem svetu preostane, je ogorčen boj proti spremembam. Tudi podnebnim, če je treba. Lahko se vam njihovo delovanje zdi škodljivo, a dvoma v dobronamernost politike jim ne gre zameriti. Pogubnost vpliva zasebnega kapitala je pač večkratno dokazana, medtem ko lahko v skrb za javno dobro in ščitenje nacionalnih interesov zgolj slepo verjamete. In dokler bo tako, bodo sindikalisti na ulicah.

Teden sem preživel večinoma v Firencah, v mestu, ki ponosno ždi v svoji veličastni preteklosti, medtem ko o sedanjosti pričajo kvečjemu ulični preprodajalci ponarejenih torbic, srečneži, katerih ladje niso potonile pred Lampeduso. Če kdo obvlada navidezno upiranje nepredvidljivostim današnjega dne, so to Italijani, sem večkrat pomislil, ko sem se sprehajal med spomeniško zaščitenimi spomini na neke davne boljše čase. Nihče svoje zgodovine ne živi s takšnim užitkom kot oni. Italija živi, kot da danes ne obstaja.

Firence so zato prekrasna prispodoba današnje Evrope. Velikanski muzej na prostem, nedotakljiv spomenik preteklih dosežkov in neosvojljivih vrhov naše civilizacije. Renesansa je utemeljila sodobno evropsko kulturo in izoblikovala njeno miselnost, in ko očarani hodimo po firenških ulicah in trgih, zlahka prezremo, kako periferna je italijanska umetnost, in z njo cela Italija, počasi pa tudi cela Evropa, v tretjem tisočletju. Ta utrujena in obnemogla starka, polna spominkov in spominov, je pač še vedno seksi, in kdo lahko zameri Italijanom, da je njihova kultura le še ena velika skrb za ohranjanje kulturne dediščine. Da ob vsej tej skrbi za preteklost njihova sodobna kultura vse bolj hira, pa nikogar ne zanima.

A Firence so lahko tudi lepa prispodoba evropskega humanizma. Krvavo izborjene delavske pravice in izum socialne države so nedvomno temelj evropske identitete, ki pa je spomeniško zaščiten in nedotakljiv kot stara renesančna palača, mimo katere se radi sprehajamo, ne da bi opazili, da je med nami vsak dan več nezaščitenih ljudi, ki vsej naši ustavno zapovedani solidarnosti navkljub životarijo v revščini in brezpravnosti.

Ko tako z občudovanjem strmimo v božanske lepote naše slavne humanistične zgodovine, kakor bi z bregov reke Arno strmeli v Ponte Vecchio, lahko medtem evropske mladenke in mladeniči o pravicah svojih staršev le sanjajo. V časih, ko je večina mladih brezposelnih, so zaposlitve za nedoločen čas muzejski eksponati, s katerih sindikati zaman brišejo prah, saj je vse večji njihov strah, da bo že kmalu enako s pokojninami, plačanimi dopusti, minimalnimi plačami in še čim.

Svet, v katerem ste popolnoma varni pred izkoriščanjem in odpuščanjem, to so v očeh mladih Firence, restavriran spomin na boljši včeraj, ponujen na ogled prihajajočim rodovom. To je ta davno minula renesansa, ki je danes na voljo le še redkim srečnežem, medtem ko se je ostalim nihče ne upa niti obljubljati. Zato težko zamerite mladim, če vanjo ne verjamejo in če ne podpirajo sindikalnih protestov, ampak si raje mislijo, da bi bilo pravično in tudi solidarnostno, da bi tisti, ki imajo že trideset let spodobno plačane službe, regrese in božičnice, z njimi delili kruto usodo.

Prihodnost mladih je v Evropi že predolgo neznanka in počasi jim zmanjkuje potrpljenja in razumevanja, vedno težje jih je prepričati, da je ohranjanje pravic starejših tudi v njihovem interesu. Še več, vse več jih je pripravljenih pristati na kakršnekoli spremembe, saj so prepričani, da je vojna izgubljena in da jim noben sindikalni protest ne bo pomagal. Bolje išta nego ništa, si mislijo, in ta išta je lahko tudi krasni novi neoliberalni svet.

Evropa jih je žal potisnila v položaj, v katerem jim ne preostane drugega, kot da se oprimejo trhle vere v vse svoje renzije, novodobne levičarje, ki vzneseni obljubljajo reforme okorelega, nedelujočega sistem, davčne politike in trga dela, da bi končno tudi Evropejci postali konkurenčni kitajski komunistični korporaciji, ameriškemu državno sponzoriranemu neoliberalizmu ali ceneni afriški delovni sili.

Mladi niso ne naivni ne zapeljani, oni le vedo, da resnični svet ne domuje v središču Firenc, kjer trume japonskih turistov fotografirajo repliko lulčka Michelangelovega Davida, ampak v bližnjem Pratu, nekdanjem središču italijanske tekstilne industrije, ki je danes v rokah kitajskih priseljencev. V teh tovarnah na obrobju Prata, v katerih ne obstajajo ne italijanski sindikati ne italijanske delavske pravice, se zrcali njihova prihodnost. Kakorkoli obrnete, so mladi danes bliže kitajskim tovarniškim delavcem in afriškim uličnim preprodajalcem kot pa tistim, zaradi katerih so sindikati organizirali svojo stavko.