Prva slika, 1974

Druga slika, 1994

Slovenija je samostojna država, Ljubljana je začela postajati lepše in živahnejše mesto, kot je bila za časa moje pubertete, knjige pa so zame postale ne samo strast, ampak tudi poklic. Kot glavni urednik splošnega založništva v založbi DZS na nedeljo dežuram na knjižnem sejmu; vsi moji uredniški kolegi so nad delom v nedeljo v slogu najboljših socialističnih in katoliških tradicij namreč vihali nos, meni pa se je zdelo, da moram kot šef odgovornost vzeti nase predvsem takrat, ko vsi ostali odpovedo. Sejem je v Cankarjevem domu, v le dveh etažah in z eno samo vrsto stojnic; v veliki sprejemni dvorani je zato ena od sten prazna, kjer sedim na klopi in se dolgočasim; edina zabava so občasni mimohodi Nika Grafenauerja, ki me na poti do bifeja v prvem preddverju vsake toliko prijateljsko ozmerja z anacionalnim liberalcem. To so bili namreč še časi, ko je veljalo za samoumevno, da imajo ljudje, ki delajo v založništvu, javno prepoznavne politične in nazorske profile in so del javnega življenja tudi zato, ker se ukvarjajo s knjigami. Večina Slovencev je takrat še verjela, da so bile knjige ključne za oblikovanje naše identitete, zaradi česar so ljudje, ki so se ukvarjali s knjigami, sami zase verjeli, da so eni glavnih nosilcev slovenske demokratizacije in osamosvojitve. Meni je šla ta politizacija knjig že tedaj na živce, interpretacija o ključni vlogi knjig v slovenski zgodovini pa se mi je zdela nategnjena. Verjel sem, da bo knjižni trg nekoč živel brez tovrstne ideološke navlake, in vsakdanje življenje mi je na prvi pogled pritrjevalo: produkcija knjig je naraščala, zaslužki založb prav tako, moji prvi poskusi primerjav slovenskega trga s tujimi pa so nakazovali, da nam gre vsaj glede obsega in pestrosti knjižne produkcije dobro in da bodo v naslednjih letih stvari še boljše. Takrat, leta 1994, sem se počutil, kot da sem na železniški postaji stopil na vlak, ki bo odpeljal v nove, boljše in zanimivejše čase.

Tretja slika, 2013

Sejem je v treh etažah Cankarjevega doma, stojnice so na obeh stenah preddverij in v nedeljo dopoldan se na njem tare obiskovalcev. Na sejmu je nekaj sto dogodkov, število izdanih knjig pa se je povečalo preko vseh razumnih meja. K temu nekaj malega prispevam tudi sam, saj v okviru sejma organiziram založniško akademijo, na katero mi je med drugim uspelo pripeljati tudi take legende svetovnega založništva, kot sta Jason Epstein in Andre Schiffrin. Na sejmu je bistveno manj politike, smo samo še bralci, pisci, založniki, knjižničarji in knjigotržci, tako kot sem si dvajset let nazaj želel. A vendar to ni knjižna arkadija, o kateri sem sanjal: prodaja knjig je začela upadati, rast na knjigo vezanega javnega sektorja po letu 1998 ni dala pravih rezultatov glede razvoja bralne kulture, branje v angleščini pa je postalo resna konkurenca branju v slovenščini. A se ne pritožujem: užitek je živeti v medijsko prelomnih časih, za povrh pa sem zadnjih pet let imel privilegij, da sem od znotraj opazoval digitalno transformacijo založništva in bil v stiku z ljudmi, ki so bili v sami špici raziskav razlik v branju s papirja in ekrana. Kljub črnim oblakom je življenje zanimivo in vlak še vedno pelje v vznemirljivo in osupljivo prihodnost.

Četrta slika, 2033

Ker je trikrat zapored bankrotirala, samostojne Slovenije ni več, beseda »Slovene« pa je v angleščini postala sinonim za samouničevalno obnašanje. A zaradi zbirokratiziranosti je razpadla tudi Evropska unija, Slovenija pa je del podonavske monarhije, ki ima sedež na Dunaju in združuje dežele nekdanje Avstro-Ogrske. Nova monarhija z močno socialistično večino v parlamentu ne ponavlja napak svoje predhodnice: kraljevo dinastijo je preventivno uvozila iz Norveške, uradni upravni jezik pa je angleščina (kar je še toliko lažje, ker je ta postala drugi jezik praktično za vse Zemljane, tudi za Arabce in Kitajce, ki so itak pokupili večino ameriške in britanske industrije). Slovenija ima veliko stopnjo avtonomije in z večjo mero pameti kot pred dvajsetimi leti ji vladata deželna vlada in deželni svet; od politikantov in medijev, ki so iz politike delali resničnostni šov, so se namreč ljudje odvrnili že deset let nazaj, beseda »popovka« pa je postala slabšalnica, ki je nadomestilka »blondinko« izpred dvajsetih let. Kot mlada upokojenca na stojnici holdinga AA skupaj z Rudijem Zamanom honorarno prodajava knjige. Oba ponosno nosiva znački »Book Dinosaur«, ki sva jih dobila za štiridesetletno obiskovanje frankfurtskega knjižnega sejma, najin šef na stojnici pa je Luka Novak, ki mu – zaradi nove pokojninske reforme – do upokojitve manjka še več kot deset let. Več kot dve tretjini knjig na sejmu je v angleščini, stojnica holdinga, na kateri delam, pa zavzema celotno sprejemno dvorano; po bankrotu Amazona (Jeff Bezos je namreč večino Amazonovega denarja porabil za gradnjo vesoljske ladje, s katero se je izstrelil v vesolje in dobesedno odšel neznano kam) ta holding distribuira angleške knjige in knjige v lokalnih jezikih po vsej srednji Evropi. Sejem je še vedno poln obiskovalcev, v programu Založniške akademije pa so posebni gostje nigerijski založniki, ki slovenske kolege učijo, kako v Sloveniji narejene knjige v angleščini tržiti globalno; svoje izkušnje s spam mailom so namreč uspešno nadgradili in postali ena najbolj uspešnih svetovnih založniških industrij. Sejem je odprl prvi nigerijski nobelovec Eghosa Imanuen; kot pravi gospod je držal besedo, ki jo je neke noči pred dvajsetimi leti dal v eni od frankfurtskih pivnic. Čeprav zdaj knjige bere manj ljudi kot nekoč, veljajo bralci za svojevrstno intelektualno elito, ki je ubežala bebavosti digitalnega sveta, zato smo svojevrstna globalna subkultura, v kateri je prijetno bivati. Kot upokojenec sem sicer res reven kot cerkvena miš, a živ in zdrav, saj sva pred mesecem dni z Janezom Mišem pretekla ljubljanski maraton, kot sva si obljubila pred dvajsetimi leti.

Vlak še vedno vozi in čeprav se na koncu poti lesketa tema, je prihodnost še vedno vznemirljiva in osupljiva.

Dr. Miha Kovač je profesor na oddelku za bibliotekarstvo na ljubljanski Filozofski fakulteti in član upravnega odbora tokratnega Slovenskega knjižnega sejma.