Napovedani trgovinski sporazum med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike TTIP temelji na istem receptu: odpraviti namerava tarife, zaradi katerih je ovirana konkurenčnost in oteženo trgovanje med obema partnericama. Gre za dajatve, s katerimi države polnijo svoje proračune, da bi izpolnjevale obveznosti, zaradi katerih so – države namreč – sploh potrebne. Odnos davkoplačevalcev je razumljiv: vsakdo bi želel plačevati čim nižje davke, najbolje nikakršnih, in gospodarske družbe niso izjema. Pravzaprav se davkom izogibajo mnogo uspešneje kot navadni državljani, o čemer govorijo tudi najnovejša pričevanja o premeščanju denarja največjih svetovnih podjetij v davčne oaze. Ampak celo tisto, kar po vseh izogibanjih vendarle plačajo, se jim zdi preveč. TTIP, ki nastaja pod njihovim vplivom, bo zmanjšal davčne obremenitve gospodarstva za dobrih tristo milijard. Ta vsota ustreza letnemu proračunu Nemčije ali dvema letnima proračunoma EU.

Sporazum ima veliko nasprotnikov, pa se vseeno dozdeva, da se povprečni evropski in slovenski državljan do njega še ni opredelil. Razlogov za to je več. Zaradi globoke tajnosti, v kateri poteka dogovarjanje med ZDA in EU, o sporazumu ne ve skoraj ničesar. Poleg tega ima že tako sprane možgane z nenehnim (samo)prepričevanjem o škodljivosti davkov, da je pripravljen verjeti zavajanju TTIP-a. In navsezadnje še vedno obstaja naivno verovanje, ki sem ga tudi sam šele nedavno zavrgel, da politiki, če že ne slovenski, pa vsaj evropski, ne sprejemajo usodnih odločitev, ki bi škodile njihovim državljanom. No, tovrstne iluzije so doživele prizemljitev z nedavnim razkritjem, da davčne oaze niso omejene samo na eksotične otoke in Švico, temveč da si tudi nekatere članice EU zakonito prilaščajo stotine milijard davkov, ki bi morali pripasti drugim članicam, in da je pri tej raboti vseh dvajset let, kolikor je bil na čelu Luksemburga, sodeloval tudi sedanji predsednik evropske komisije Juncker.

Uradni dokumenti pravijo, da bo od tristo milijard, ki jih bo prinesel TTIP, sto dvajset dobila EU, devetdeset ZDA in sto preostali svet. Povedo celo, koliko bo pridobil vsak posameznik, kar je nezaslišano zavajanje. Zamolčijo, da ne gre za nov denar, saj do njega ni mogoče priti s prekladanjem papirjev in spreminjanjem predpisov. Pridobljen bo tako, da bo gospodarstvo manj vplačevalo v državne proračune. Zmanjšala se bodo javna sredstva, ki omogočajo, da imamo javno šolstvo, javno zdravstvo, pokojnine, socialne podpore, ceste in drugo infrastrukturo ter da varujemo okolje. Dobro, tudi orožje, ampak teh sredstev se zanesljivo ne bodo dotikali. Denar se bo iz javnih sredstev pretočil v zasebne žepe, od devetindevetdeset odstotkov državljanov k razvpitemu odstotku najbogatejših Zemljanov – in to kljub temu, da v času sedanje krize prav javni sektor rešuje zasebnega s stotinami milijard.

Nobenega dokaza ni, da bo iz javne blagajne ugrabljeni denar prinesel gospodarsko rast in povečano število delovnih mest. Ker bo manj denarja za socialno varnost, bodo morali ljudje več sredstev prispevati iz lastnih žepov. Zaradi zmanjšanega povpraševanja po drugih dobrinah ne bo razlogov za vlaganja in nova delovna mesta. Delovna mesta se bodo v najboljšem primeru na novo prerazporedila med posameznimi državami, skupni učinek bo prej negativen kot pozitiven. Socialne razlike se bodo povečale, dodatno bogastvo pa se bo poskrilo v davčne oaze.

Vzorčni primer je sporazum NAFTA med ZDA, Kanado im Mehiko izpred dvajsetih let. Ta je pod geslom zaščite svobodne konkurence prepovedal državno zaščito revnih mehiških pridelovalcev koruze, ni pa preprečil subvencij ameriškim proizvajalcem. Posledica je bila prodor pol cenejše ameriške koruze v južno sosedo, kar je sicer koristilo srednje revnim prebivalcem mest, uničilo pa je več kot milijon najrevnejših mehiških kmetov in kopico spremljajočih poklicev. Strokovnjaki si tudi po dvajsetih letih niso enotni, ali je NAFTA koristen ali škodljiv sporazum, kar ob neznanskem vplivu, ki ga imajo multinacionalke na pisanje pozitivnih strokovnih mnenj, lahko pomeni samo eno: da je škodljiv. To trdi tudi Nobelov nagrajenec za ekonomijo J. Stiglitz.

Pri krčenju javnega denarja so prizadeti vsi revni prebivalci, tudi tisti v najbogatejših državah. Vendar bodo še mnogo bolj prizadeti tisti v revnejših državah. Pretok dobičkov bo namreč potekal – tako kot vselej – ne samo od revnih k bogatim posameznikom, temveč tudi od revnih k bogatim državam. In seveda od držav, ki ne bodo vključene v TTIP, k podpisnicam TTIP-a, tako da lahko pričakujemo njihov odziv in nove trgovinske vojne.

Namesto da bi EU in ZDA s svojimi sporazumi vplivale, da bi se zmanjšalo suženjsko izkoriščanje delovne sile v državah v razvoju, poskušata z njimi tekmovati z zniževanjem standardov in socialnih pravic lastnih državljanov. TTIP je treba zavrniti!