† Doktor Janez Bleiweis.

S solznim peresom zapišemo to ves slovenski svet stresajočo novico, ker žalibog zgodilo se je to, česar nikakor nismo še pričakovali. V zadnjem listu smo s težko roko pisali, da je oče Slovencev obolel, a vendar nam je bilo v tolažbo še to, da smo mogli pristaviti, da mu je odleglo in da se je smrt odmaknila daleč od njegove postelje. Varali smo se! Po kratkem odnehanji je slavnega in preblazega bolnika prijela v petek bolezen še huje in ga ni več spustila, da je moral izdihniti svojo blago dušo.

Dan 29. novembra t.l. je tisti nesrečni, ko je izgubil narod slovenski svojega očeta in nenadomestljivega voditelja, a družina njegova ljubega in milega očeta. Otrpnilo je srce, ki je vse, vse in vsigdar za narod bílo.

Žaluj narod, domovina žaluj. Ni ga več tistiga, ki je bil ponos tvoj.(…)

Novice, 30. novembra 1881

† Dr. Jan. vitez Bleiweis - Trsteniški.

(…) Smrt njegova, ki je usodepolen udarec narodu slovenskemu, pa bode potem izvir sprave in miru, po katerem uže toliko časa vzdihuje vsako slovensko srce! Zatorej ogibajte se vi, ki imate govoriti v shodu slovenskih politikov, vsakega prenapetja, da se nam smrt vodnika ne bode ogrenila z novimi prepiri, da ne bode izvir srdu in sovraštvu!

Slovenski narod, 1. decembra 1881

Kdo bo zdaj naš voditelj?

To vprašanje se že zdaj živo ponavlja in pretresuje. Nekteri se boje, da se bodo začele razprtije. Da se temu v okom pride, treba se nam zdi, da precej pojasnimo svoje stališče o tem vprašanji. To je istina, da nobeden sedaj živečih voditeljev in poslancev nima take splošno priznane veljave, kakor jo je imel nepozabljivi »oče« Bleiweis. (…)

Ako smo zvesti svojemu načelu, ako se pošteno naprej borimo za naše svetinje, ako postavimo katol. vero, domoljubje in narodni program nad osebe, potem je kači razprtije strupeni zob iztrgan, in ona postane neškodljiva. Toda načelo je abstraktna, nevidna stvar; telesni ljudje hočemo imeti tudi telesnega voditelja, ki v svoji osebi predstavlja idejo, za ktero se borimo. Tudi zanaprej ne bomo mogli brez telesnih, živih voditeljev biti. Na vprašanje pa, kteri naj bodo tisti voditelji, odgovarjamo: Voditelj naroda se ne izvoli, kakor poslanec, ampak on si mora zaupanje celega naroda zaslužiti z vtrudljivo hojo po trnjevi poti delovanja in vojskovanja, požrtovanja in podučevanja. Ranjki Bleiweis si je svojo veljavo sam priboril in prislužil; tako bo ostalo tudi zanaprej.(…)

(Pogreb dr. J. Bleiweisa)

bil je velikanski, da Ljubljana ni še tacega videla in ga morda zopet sto let ne bo. Od vseh strani Slovenije prihiteli so rodoljubi, da skažejo svojemu voditelju zadnjo čast. Vencev smo našteli 140, reci sto in štirdeset, zastav pa je blo 15. Pravi se nam, da se je ob štirih začelo zvoniti po celi deželi Kranjski, od druge strani zopet slišimo, da le po celi ljubljanski okolici; sicer bomo to že zvedeli. Ob isti uri se je prižgala po mestu plinova svečava. Sprevod se je vršil v sledečem redu: Najpred je prišlo 30 črno oblečenih pogrebcev od »entrepise de pompe funebre« s črno zastavo. Potem godba. Ta je bila pa preveč spredaj, ker v sredi in od zad pri sprevodu so bili toliko oddaljeni od godbe, da je niso ne videli, ne slišali. Potem so usmiljene sestre iz sirotišnice vodile svoje dečke in dekleta. Ljubljanski gimnazijalci so nosili več lepih vencev, ter se pogreba v obilnem številu vdeležili; realcev menda ni bilo. Za šolsko mladino so stopali »sokoli« in nosili 35 vencev. Za sokolci je hodilo č. duhovščina, našteli smo kakih 50 gospodov, brez tistih, ki so spremljali trugo v ornatu. Potem so prišle razne družbe z venci in zastavami. Veterani so bili v obilnem številu zastopani, ravno tako družtvo katoliških rokodelcev, oboji z zastavama. Deputacije iz dežele, ki so v vrsti hodile ali z venci ali zastavami, bomo našteli na drugem mestu. Najlepše vence so nosili Hrvati; te vence so ljudje že dopoldne v čitalnico gledat hodili; venci so bili iz lavorjevih listov in iz krasnih kamelij, pri njih pa široki svilnati trakovi z zlatimi franžami. Poslani so bili ti venci od zagrebškega »sokola«, od pevcev hrvaških (družtvo »Kolo«), od študentov viših šol, od akademije znanosti in umetnosti ter od »matice hrvatske«. Krasni venci delajo Hrvatom čast in nas veseli, da zamoremu konstatirati, da se je ravno hrvaški narod z največim sočutjem udeležil slovesnega sprevoda.(…)

Trugo so nosili kmetje; pri njih mnogo svetilcev. Za trugo so hodili odlični gospodje, deželni predsednik, čast. gospod knezoškof, gosp. deželni glavar, dva generala, mnogo korarjev itd.(…)

(Slovanski listi)

izražajo svoje sočutje z nami nad zgubo slavnega voditelja dr. Janeza Bleiweisa. Hrvaški »Obzor« je prišel črno obrobljen. Dunajski judovski listi pa stvar čisto prezirajo. In vendar še mnogi Slovenci take liste podpirajo, ker jih trpe po kavarnah in čitalnicah! Če se zgodi pri nas le kak majhen škandal ali pretep, tačas imajo svoje predale napolnjene od psovk na našo narodnost. O tako važnem dogodku, kakor je smrt dr. Bleiweisa, o tako vrlem možu pa ne najdejo nobene lepe besede!

Slovenec, 3. decembra 1881