Izjemno pester urnik ima najboljši namiznoteniški igralec Bojan Tokič. Ta teden smo ga dobili v Rusiji, kjer je včeraj v Jekaterinburgu s svojim klubskim delodajalcem Saarbrücknom igral v ligi prvakov. Dvoboji v nemški bundesligi si sledijo zelo hitro, sočasno poteka nemški pokal. Tokič priznava, da ga vse skupaj precej izčrpava, hkrati pa se zaveda, da se evri v Nemčiji služijo z delom in vsakodnevnim dokazovanjem.
»Izjemno ekipo ima Jekaterinburg. Doma smo izgubili z 0:3, sam pa sem imel precej priložnosti za zmago nad Šibajevim. Povrhu so Rusi v Nemčijo pripotovali brez prvega igralca Mizutanija,« je sporočil Bojan Tokič. »Evropsko ekipno prvenstvo sem zapustil z grenkim priokusom. Dobro smo začeli, imeli visoke cilje, nato pa sem samega sebe dvakrat premagal. Res je, da smo proti Ukrajini gladko izgubili, a če bi sam dobil tekme, ki se jih je od mene pričakovalo, bi bila lahko druga pesem. Je pa res, da je težko držati korak s tekmeci. Ker imam na vseh frontah izjemno pester urnik, sem se odločil, da v naslednjih dveh sezonah ne bom preveč nastopal na svetovnih pokalih. Te tekme sem iskal bolj v mlajših letih, ko sem se prebijal proti svetovnemu vrhu. Moj trenutni položaj pa je takšen, da ni nobene razlike, če sem na svetovni lestvici 30. ali 60.«
»Neverjetno je, koliko novih mladih azijskih igralcev je mogoče videti na tekmah svetovnega pokala. Japonci imajo trenutno 20 igralcev, ki znajo vse, ki lahko premagajo vsakogar. Kitajci še več, Južni Korejci prav tako. Na zadnjem svetovnem pokalu me je premagal mladi Japonec, kar sem si očital. Ko pa se je uvrstil v četrtfinale in vzel še nekaj skalpov, sem se prepričal, da gre za vrhunskega igralca. Trenutno sem na svetovni lestvici 51. in zgoditi bi se moral pravi čudež, da se ne bi uvrstil na olimpijske igre v Riu de Janeiru, kar je moj cilj,« je razlagal Tokič ter razložil pravila uvrstitve na največje tekmovanje na svetu, na katerem je tekmoval leta 2008 v Pekingu in leta 2012 v Londonu. »Vsaka celina bo imela kvalifikacijski turnir, na podlagi katerega bo znanih prvih 40 olimpijskih potnikov. V primeru, da se ne bom uvrstil med najboljših enajst v Evropi, bo preostalih 24 potnikov določenih na podlagi uvrstitve na svetovni lestvici maja 2016. Glede na to, da lahko iz vsake države tekmujeta le po dva igralca, bi morala zadostovati že uvrstitev okrog 100. mesta. Ne vidim razloga, da v naslednjem letu in pol ne bi bil na svetovni lestvici uvrščen med najboljšo stoterico.«
V nemški namiznoteniški ligi je Tokič zadovoljen s svojimi igrami. V zadnjem dvoboju je s 3:1 premagal dolgoletnega soigralca Bastiana Stegerja, ki se je v tej sezoni preselil v Bremen. Najboljši slovenski igralec je za zdaj izgubil le tri posamične dvoboje, njegov klub pa se nahaja na tretjem mestu, kar je po Tokičevih besedah povsem realno. Klubski cilj je uvrstitev v končnico, se pravi med najboljšo četverico po rednem delu lige. Tokič sicer pravi, da ne bi imel nič proti, če bi za Saarbrücken igrali štirje kakovostni igralci, ne le trije, saj bi imel tako možnost kakšen dvoboj spremljati z rezervne klopi.
Ob koncu se je dotaknil še sprememb, ki naj bi jih povzročila nova plastična žogica. »Na vseh turnirjih pod okriljem svetovne organizacije igramo z žogicami kitajskega proizvajalca DHS. Prav tako v bundesligi. Vonj žogice daje vtis, da še vedno vsebuje celuloid. Ali ga ali ne, me niti ne zanima, vem pa, da velike razlike med staro in novo žogico ni. Drugače je s povsem plastično žogico, ki odskakuje nekoliko drugače, opazi se tudi manj rotacije. Ta žogica mi ne ustreza preveč, a se k sreči z njo tudi veliko ne igra,« je sklenil Tokič.
