Zadnji v vrsti, ki je prelomil besedo, potem ko je dejal, dovolj imam športa, je 40-letni relist Sebastien Loeb. Devetkratni zaporedni svetovni prvak med letoma 2004 in 2012. Lani se je uradno upokojil, a mu je bilo očitno dolgčas do te mere, da je za prihodnje leto na januarskem reliju Monte Carlo napovedal, da bo vnovič sedel za volanski obroč, povratek pa skušal opravičiti z besedami: »Na tem reliju sem imel vedno veliko uspeha, zmagal sem kar sedemkrat, in odločil sem se, da bom za zabavo spet nastopil.«

Upokojitev je seveda pomembna življenjska prelomnica, saj športnike praviloma čaka temeljita sprememba življenjskega sloga. Ni jih namreč malo, ki se po koncu športne poti s težavo vklopijo v normalno življenje. Gre za travmatično obdobje, saj je odločitev zahtevna in terja veliko razmisleka. A ko imajo športniki fizično enostavno preveč težav, upoštevajo naravne zakonitosti in se zavedo, da druge poti od športne upokojitve ni.

Seveda pa obstajajo izjeme, ki jim zdravje omogoča, da vztrajajo zavoljo ljubezni do panoge in tekmovalnih užitkov. Vrhunski šport se namreč danes ne deli na mlade in stare, temveč na dobre in slabe. In če ima športnik dobro gensko zasnovo, kljub relativno visoki starosti pa še vedno z odliko prenaša vse napore, ni razloga, da bi športno kariero obesil na klin.

Tipičen primer je strelec Rajmond Debevec, ki se mu 51 letom navkljub na tekmovanjih roka prav nič ne trese, zato ni nič čudnega, da nosilec zlate olimpijske kolajne iz Sydneyja 2000 razmišlja o prihajajočih igrah v Riu de Janeiru. Ob osvojeni kolajni bi potrdil status najstarejšega Slovenca, ki je na največjem športnem dogodku naredil korak na zmagovalne stopničke.