V Termah Maribor, ki ste jih vodili od leta 1999 do leta 2011, ste veliko upoštevali družbeno odgovornost. Prejeli ste tudi nagrado Združenja Manager za ženskam prijazno podjetje. Torej ste dokazali, da je mogoče zaposlenim prijazno delovati tudi v »kapitalizmu.« Zakaj ste se kljub temu odločili ustanoviti zadrugo in ne »običajne« družbe z omejeno odgovornostjo ali s. p.?

Želela sem preizkusiti nekaj novega. Po dolgih letih na stresnih položajih, predvsem po zadnjih dveh letih v vodstvu Rimskih term, kjer mi ni uspelo družbe rešiti s prisilno poravnavo in s finančnim prestrukturiranjem, sem si vzela čas za premislek in za analizo preteklih dogodkov. Ko sem to opravila, sem razmišljala, kaj želim početi v bodoče. Sklenila sem dokazati, da je mogoče nekaj ambicioznega doseči tudi v okviru socialnega podjetništva, ki je v našem okolju nekaj novega. Da je mogoče hkrati biti tržno usmerjen in družbeno odgovoren na področju turizma in gostinstva.

Gresta socialno podjetništvo in dobičkonosnost skupaj?

Dobiček ni edina kategorija, ki jo bomo zasledovali, saj je družbeno odgovorno podjetništvo že po določilih zakona nepridobitno. Med lastnike, vodstvo in vse zaposlene je dopustno deliti zgolj petino dobička. Naj še odgovorim na vaše vprašanje: da, seveda gresta. Brez dobička in tržne uveljavitve svojih storitev ali proizvodov ne moreš govoriti o podjetništvu. Ima pa socialno podjetje nekoliko drugačno poslanstvo, zato tudi uživa razbremenitev stroškov plač zaradi zaposlitev v okviru javnih del (za največ pet zaposlenih in to največ za dve leti). Drugih subvencij in davčnih olajšav pa ne prejema.

Socialno podjetje se v določenih primerih srečuje tudi z upravičenim predsodkom, da se skuša obešati na subvencije in druge vire iz državnega proračuna.

Če kdo tako razmišlja, potem je njegovo podjetje obsojeno na kratek rok delovanja. Bi pa bilo po moji oceni dobro, če bi bila socialna podjetja upravičena do zagonske subvencije in bi v prvih dveh letih potem lahko vzpostavila poslovanje na dovolj visoki ravni, ki bi omogočila preživetje tudi v času, ko izgubijo pravico do zaposlitev z javnimi deli.

Socialno podjetništvo se je doslej povezovalo predvsem z mladimi, ki so si na tak način reševali svoj nezavidljivi gmotni položaj, čeprav so tudi brezposelni po 50. letu starosti v podobno težki situaciji. Na trgu dela zanje ni povpraševanja.

Če si ne bomo pomagali sami, stari ali mladi, nam nihče ne bo pomagal. Je pa treba tudi upoštevati, da ne zmore vsak kadar koli zagnati svojega podjetja, ker nimajo vsi podjetniške žilice. Nekateri so to kljub temu storili, vendar se v poslovnem okolju niso znašli in so si z državno subvencijo za ustanovitev s. p. zgolj nekoliko skrajšali čas svoje brezposelnosti. Problema pa niso odpravili. Zato se mi zdi ključno, da je v zadrugi aktiven tudi nekdo, ki ima določene izkušnje v podjetništvu.

Kakšne poslovni načrte imate Dame?

Trajnostni turizem in gostinstvo sta dejavnosti, ki ju lahko zaženemo, ker zahtevata manj zagonskega kapitala. Naš cilj je v prihodnjem letu odpreti gostinski lokal, v katerem bi vsakodnevno ponujali jedi, pripravljene iz lokalno pridelanih sestavin. Obenem bi ponujali storitve za pogostitve in catering ter pridelavo raznih prehrambnih izdelkov. Zavedamo se, da se ne bomo mogli kosati s priznanimi kuharskimi mojstri in z visoko kulinariko. Bomo pa ponujali preprosto, domačo in okusno hrano.

Že imate izbrano lokacijo za omenjeni lokal?

S tem problemom se ta čas najbolj intenzivno ubadamo. Želimo biti dostopni čim več ljudem, ne samo v Mariboru. Razmišljamo namreč tudi o odprtju lokala še kje drugje v Sloveniji.

V Mariboru v strogem mestnem središču je veliko praznih lokalov. Zakaj je težko najti primernega?

Res je veliko praznih, ko pa iščeš pravega, ga ne najdeš. Pomemben faktor je seveda višina najemnine, drugi je mikrolokacija, tretji dejavnik pa je, ali je lokal že bil kdaj gostinski ali bi mu bilo treba spremeniti namembnost.

Za socialno podjetništvo je značilna tudi želja in potreba po povezovanju. V povezovanju je mariborsko gospodarsko invalidno okolje, a vse kaže, da bi vsak najraje soliral, zato je zelo malo uspešnih primerov povezanega nastopa. Na Pohorju je pred časom nastala iniciativa za povezovanje turističnih ponudnikov, a jih veliko ni bilo pripravljenih plačati niti 20 evrov letne članarine, ker da od tega vložka ne bodo imeli nič.

Res je, ljudje se ne znamo povezovati, ne more vsak sam razreševati svojih problemov in se učinkovito tržiti. Še posebej mali hotelirji bi morali iskati možnosti povezovanja. Nekaj tovrstnih iniciativ že obstaja pod okriljem Štajerske gospodarske zbornice. Zakaj je pri nas tako težko doseči povezovanje, nisem nikoli razumela. Mogoče je to posledica naše mentalitete. To bi bilo vprašanje za antropologe ali sociologe. Ne moreš razreševati vseh svojih problemov, ker vsi ne znamo vsega.

S tega vidika je projekt Skupnostnega centra Tkalka odličen začetek. V poslopju bivšega galenskega laboratorija mariborskih lekarn je zdaj aktivnih veliko socialnih podjetij, združenj in drugih kreativnih pobud. Ta prostor vse uporabnike dobesedno sili k povezovanju.

Tkalka je absolutno pozitivna zgodba, saj se v njej mešamo različni profili ljudi. Ne zapiramo se v svoje pisarne in se ne brigamo samo zase, temveč smo bolj odprti, izmenjujemo si zamisli in informacije o dobrih praksah, ki so ključne za uresničevanje naših načrtov. Za naše socialno podjetje je to vsekakor odlično okolje.

Bi pa moralo biti takšnih centrov še veliko več. Ko sem se lani začela zanimati za socialno podjetništvo, je bilo registriranih 27 tovrstnih podjetij, letos jih je že več kot 50. To je vsekakor zavidljiv napredek, vendar socialna podjetja še zmeraj ustvarijo komaj 0,7 odstotka bruto družbenega proizvoda. Pa še te prihodke prislužijo pretežno invalidska podjetja in podjetja z raznimi socialnimi programi. Zato je tu možen še velik napredek.

Ne moreva mimo težav, s katerimi se sooča mariborska turistična panoga. Vas je dolgoletno turistično menedžerko v tem mestu presenetil stečaj Športnega centra Pohorje?

Ne. Ni me presenetil.

Se vam zdi primerna zdajšnja začasna rešitev, po kateri bo žičnice najelo občinsko avtobusno podjetje Marprom, hotelske zmogljivosti pa vaš nekdanji delodajalec Terme Maribor?

Kot občanka Maribora si vsekakor želim, da bi dejavnost obstala in da bi vsi hoteli ostali odprti. Brez smučanja na Pohorju je veliko turističnih ponudnikov obsojenih na propad. Se pa zavedam, da je to precejšen problem in da bo reševanje pohorskega turizma zahtevno.

Vas je kdo kdaj vprašal za nasvet ali vas prosil za pomoč?

Ne. Tudi pričakovala nisem takšnega povabila.

Če upoštevam, da je danes petek in da vam med najinim pogovorom ves čas zvoni telefon, smem domnevati, da vas vsi vendarle niso pozabili.

Dolgčas mi vsekakor ni. (Smeh.) Omenjeni projekt zadruge je zame velik izziv. Srečna okoliščina je tudi v tem, da smo soustanoviteljice zelo kompatibilne in zelo dobro sodelujemo.

Na jesenskih lokalnih volitvah je za župana kandidiralo 17 moških, a nobena ženska, kar je totemu mestu lahko vse prej kot v ponos. Vaše ime se je čez poletje večkrat omenjalo med potencialnimi kandidatkami za položaj županje.

Absolutno se strinjam z mnenjem antropologinje Vesne Vuk Godina, ki pravi, da ji gredo ženske kvote v politiki zelo na jetra. Siliti ženske na položaje v politiki samo zato, ker so ženskega spola, se mi zdi nesmiselno. Vendar se je treba tudi vprašati, kakšne bi bile razmere, če ženskih kvot ne bi bilo. Nekaj o tem pove tudi mariborska izkušnja.

V preteklosti nisem bila nikoli aktivna v politiki. Vendar nas čas spreminja in je zato tudi mene začelo zanimati družbeno politično delovanje. Povezala sem se s stranko Socialnih demokratov, ker mi je njen program najbližji zaradi njene socialne naravnanosti.

Zakaj potem niste stopili v politični ring?

V tistem času sem se že vpela v novi projekt zadruge Dame. Tudi v stranki so se z demokratičnim postopkom odločili, da bodo izbrali drugega kandidata. S tem je bila moja politična zgodba končana.

Vam je žal za tak razplet?

Prepričana sem, da se lahko človek uspešno udejstvuje na več področjih. Volitve so mimo in so se razpletle tako, da imamo župana, in življenje gre naprej.