Ugovor vesti je izjemno pomemben demokratičen element, je tista točka, kjer sme posameznik reči ne tudi stvarem, ki jih država sicer od njega zakonito zahteva, a so v nasprotju z njegovimi prepričanji ali vero. Priznavanje ugovora vesti je simbolna zmaga posameznika nad sistemom, je priznanje individualnega nad kolektivnim. Najpogosteje gre seveda za odklanjanje orožja oziroma zahteve države, da mora človek v njenem imenu ubijati. Zaradi napredka medicine je ugovor vesti postal slišen tudi pri vprašanju opustitve ohranjanja neozdravljivih, trpečih bolnikov pri življenju ter evtanazije. Ta ima, tako kot mnenje, da je tudi abortus umor, religiozen izvor.

Države so protokol, ki mu je treba slediti pri ugovoru vesti, natančno določile predvsem pri vprašanju orožja, v strahu, da ne bi vojaški naborniki inštituta zlorabljali – da ne bi kdo odklonil obveznega služenja vojaškega roka, v plačani vojski ali policiji pa ne bi imel pomislekov. V medicini takšnega natančnega protokola večinoma ni, ker so ugovori redki in ne povzročajo motenj v delovanju sistema, ljudje z zadržki pa se že ob iskanju zaposlitve lahko izognejo delovnim mestom, kjer bi bilo njihovo delo v opreki z njihovo vestjo.

Hrvaški primer je vse kaj drugega: množičen izbruh vesti kaže na to, da se je ta vest, ki je spala dolga desetletja, vse od leta 1978, ko je bil v SFRJ abortus legaliziran, ugovor vesti pa ravno tako možen, a sila redek, prebudila iz drugih, ideološko-političnih razlogov, kot oblika pritiska za prepoved splava, ki ga zahteva Cerkev. Ta je Hrvaško z obveznim veroukom spremenila v državo z zapovedano vero. Konformistična večina je, tudi ko se ni strinjala, ob tem molčala. Danes so na (deklarativno) vernost vezane številne ugodnosti, na ateizem pa težave. Da tudi na medicinski fakulteti namesto medicinske etike predavajo katoliški nauk, je le še češnja na torti te vrnitve v srednji vek.

Posledice kolektivnega »ugovora vesti« so zelo resne in potencialno še nevarnejše, saj neposredno odrekajo pravice bolnicam, ne le na področju abortusa, ampak tudi predpisovanja kontracepcije in zunajmaternične oploditve. Najstrašnejša posledica je seveda ta, da se abortus lahko kmalu v stiski znova seli v črno polje ilegalnih mesarjenj in smrti ali pa, za bogate, v samoplačniške ambulante; v primeru popolne prepovedi pa v zdravstveni »turizem«, kakršnega množično prakticirajo Poljakinje, Irke... Ali sme država to dopustiti?

Ne sme. Država mora zdravstvene pravice zagotoviti vsem ženskam po vsem ozemlju v enaki meri, zato denimo Švedska, Finska, Islandija ugovora vesti ne dovoljujejo. Zdravniki bi morali o svoji vesti razmisliti, ko so se odločali za ginekološko specializacijo in za zaposlitev v javnem sektorju. O tem bi morali podati izjavo takoj, skupaj s prošnjo za službo, le na ta način bi zaposlovalec lahko preprečil stanje, ko v več kot desetih hrvaških bolnišnicah zdravniki in drugo zdravstveno osebje odklanjajo opravljanje abortusa in kršijo ustavno pravico bolnic. (Umazana podrobnost je, da so nekatere zdravnike zasačili brez »vesti« isti postopek izvajati za plačilo v zasebnih klinikah.) Naravnost fanatična pa je zahteva, da bi se morale ženske pred posegom posvetovati z duhovnikom. Ženske je torej treba »duhovno preveriti«, za tiste, ki v javnih bolnišnicah zavračajo opravljanje dela, pa zadošča že zgolj sklicevanje na »čisto« vest.

Pravica do abortusa je v vsem naprednem svetu legalizirala in s tem naredila varnega postopek, ki je znan že vsaj od antike naprej. Načrtovanje družine je temeljna kategorija civilizacije, je prehod iz nature v kulturo, je korak iz prepuščanja toku stvari k ozavedenju in odgovornosti za svoje življenje in življenje potomstva. Na svetu je v resnici zelo malo ljudi, ki ne bi tako ali drugače, bolj ali manj uspešno, nadzorovali rojstev, pa naj gre za preproste naravne metode ali za katoliško smetano, ki to bojda počne z abstinenco, tako da v svojem srečnem življenju seksa dvakrat, za dva otroka; vsak drug način nadzora rojstev je ljubi bogec baje prepovedal, ko je očitno že ob velikem poku zaslutil tudi izum kondoma in anti-baby pilule. Kdor tega ne vidi, je slep in mu ni pomoči. Kdor to vidi, se mora vprašati, kako je mogoče živeti v tako strahotni hipokriziji, kot jo pridigajo religije, ko pa vsi vemo, da, vera gor ali dol (65 odstotkov hrvaških vernikov meni, da si lahko dober katolik tudi brez upoštevanja papeževih in nadškofovih pogledov na spolno moralo), kopice otrok ne moremo in nočemo imeti, posteljnih užitkov pa si od nobenega farja ne pustimo odvzeti.

In spet – splav ni zabava, ima kompleksne zdravstvene, socialne in psihološke vzroke, ki bi jih država morala blažiti, ne pa kaznovati. Nasprotovanje splavu temelji na predvsem eni premisi: ženska ne sme odločati o sebi.