Strokovno žirijo bi lahko sestavili kar voditelji največje vladne stranke. Predsednik državnega zbora bi že z videzom, še bolj pa s strogostjo več kot ustrezno nadomestil Branka Čakarmiša. Vedno resna in zadržana vodja poslanske skupine bi bila dobrodošla antiteza prijaznih in razneženih žirantk. Žirijo pa bi vodil kar sam predsednik vlade, ki bi po vsakem nastopu kot navit ponavljal, da bo temeljito razmislil in pravočasno sporočil svojo odločitev.

Ker si nobena televizija ne more privoščiti, da bi ves teden predvajala isto oddajo, bi žirija svojo odločitev sprejela s preglasovanjem na nočni dopisni seji. Državnemu zboru bi predlagala tri enakovredne kandidate obeh spolov. Ti bi se posedli pred pristojni odbor in kot v legendarni Kvizkoteki drug za drugim ponovili stavek: sem oseba A (oseba B, oseba C) in sem kandidat za gospodarskega ministra. Poslanci bi jih nato navzkrižno zaslišali in skušali uganiti, kdo je pravi. Med neposrednim prenosom zaslišanja, ki bi ga na tretjem programu izjemoma komentirala Vid in Pero, bi potekalo tudi ljudsko glasovanje po telefonu, novinarska srenja in običajni kibici pa bi živahno čivkali o kravatah, čevljih in slovničnih napakah kandidatov.

Ni vrag, da tako ne bi našli pravega človeka. Siol.net