Protiustavni senzacionalizem

Meje informativnega senzacionalizma

Samo zato, ker gre za osebo, ki opravlja javno službo, njenih erotičnih fotografij ni dopustno medijsko izpostaviti. Četudi so fotografije že javno dostopne! Predvsem pa o tem ni dopustno narediti senzacionalistične medijske zgodbe. Niti razkriti njene identitete. V tem primeru ni bilo nikakršnega javnega interesa ali drugega utemeljenega razloga za grob poseg v njeno osebno integriteto.

V nekem drugem primeru je učencu (spet učencu – pomenljivo?!) uspelo na spletu odkriti posnetek s prizorom spolnega akta, na katerem je prepoznal strokovno sodelavko na neki šoli. Z malo manj senzacionalizma in spektakelske bučnosti kot v prvem primeru so mediji javnosti omogočili ugotovitev, v katerem kraju je šola, za katero šolo gre in kdo je ta strokovna sodelavka. Javnost je še izvedela, da je učenec poslal posnetek razredničarki in poskusil ostati anonimen. Pošto z neznanega naslova je nato razredničarka prijavila policiji. Kriminalisti so učenca odkrili. Ta naj bi posnetek pokazal tudi sošolkam in sošolcem. Starši sošolk naj bi bili ogorčeni. Zahtevali so kaznovanje učenca.

Sledili so pravno nepodkrepljena moraliziranja in popreproščeni odzivi. Val komentarjev je prinesel povsem neprimerne pravne zaključke. Predstavniki policije so bili videti odločni, ko so javno pojasnili, da naj bi učenec s tem ravnanjem zagrešil kaznivo dejanje pridobivanja in razpečevanja pornografskega gradiva. In sicer kvalificirano obliko – razpošiljanje takšnega gradiva mladoletnim osebam. Sledila je disciplinska kazen za učenca, ki je vključevala tudi obvezne pogovore s psihologinjo.

Dostopnost posnetka spolnega akta na nekem spletišču še ne dovoljuje javnega medijskega izpostavljanja tega posnetka in njegove uporabe za pompozni informativni senzacionalizem. Četudi gre za strokovno delavko v vzgojno-izobraževalni ustanovi! Tudi v tem primeru je bila gospa žrtev grobega posega v intimnost, zasebnost, ugled, dobro ime in dostojanstvo. Za takšen, senzacionalistični poseg v njeno osebno integriteto ni obstajal nikakršen moralni, demokratični, poklicni ali drugačen javni in zato pravno pomemben interes.

A tudi učenec tiste osnovne šole ni storil kaznivega dejanja, ki ga je javno omenjala policija. Učenec, ki na spletu odkrije takšen seksualni posnetek in oceni, da bi o njem lahko obvestil svojo razredničarko, z mladostniško vznemirjenostjo pa ga pokaže sošolkam in sošolcem, pač ne stori kaznivega dejanja razpečevanja pornografskega gradiva tretjim in mladoletnim osebam! Odreditev obveznega obiskovanja šolske psihologinje se tudi ne zdi ukrep, ki bi bil v tem primeru pravno utemeljen, vzgojno in strokovno prepričljiv ali celo nujen. So pa protipravno dejanje storili tisti starši, ki so o primeru obvestili medije.

Posegi, ki se splačajo

Pretekli teden se je ponovilo: javnost je bila obveščena, da naj bi dijak z mobilnikom naredil videoposnetek, ko je pri spolnem občevanju v prostorih šole domnevno naključno presenetil in razkril ravnatelja in učiteljico. Posnetek je objavil na spletu in mu zagotovil medijsko pozornost. Televizijska ekipa je obiskala šolo in o primeru »javno zaslišala« obe osebi. Ponovno se je zgodil grob in protipraven poseg v ustavni pravici do zasebnosti in dostojanstva moškega in ženske. Javna objava takšnega posnetka zato lahko pomeni tudi kaznivi dejanji nedovoljenega snemanja, razširjanja posnetega in krnitve imena, ugleda in časti. Tudi takšno ravnanje učiteljev namreč in samo po sebi ni informacija javnega značaja, novičarska medijska izpostavitev tega dogodka pa ne pomeni uresničevanja prednostnega javnega interesa. To velja tudi, če se je dejanje res zgodilo in če se je zgodilo v šolskih prostorih med delovnim časom.

V posebnih okoliščinah bi sicer lahko bili izpolnjeni dodatni pogoji, ki bi pravno dovoljevali informiranje javnosti o spolnem občevanju ravnatelja in učiteljice. A ti pogoji morajo biti strogi. Dovoljevati morajo sklepanje, da informacija o dogajanju na šoli ni samó sama po sebi v javnem interesu, ampak obstajajo tudi nujni in prisiljujoči razlogi, zaradi katerih je dopustno – sicer v najmanjši možni meri – poseči v osebno sfero dveh vpletenih oseb s statusom ravnatelja in učiteljice. A četudi bi o takšnem pripetljaju mediji lahko poročali javnosti, vseeno ne bi bilo dovoljeno objaviti slikovnega ali videogradiva, ker takšen način poročanja ne bi bil nujno potreben za primerno obveščanje javnosti. Abstraktno in opisno obveščanje javnosti o tem, da naj bi nekje neki dijak zalotil neka učitelja pri spolnem aktu v neki šoli, bi zadoščalo; kot dobroverno informiranje in kot povabilo k strokovni (pravni, moralni in edukacijski) razpravi o tej temi.

Vselej znova se postavlja vprašanje, zakaj se to in temu podobno pri nas dogaja. In vselej znova je odgovor podoben. Na eni strani preveč ljudi, ki opravljajo javno delo, ne ve ali ne razume, do kod segajo njihove pravice in kje te trčijo v pomembnejše dolžnosti. Na drugi strani pa se grobi posegi v ustavne pravice in svoboščine posameznikov še vedno izplačajo medijem. Tožbe iz tega naslova so redke, kazni in odškodnine pa ne odtehtajo poslovnih koristi tistih, ki v te pravice in svoboščine posegajo zaradi malomarnosti, ignorance ali celo premišljeno. Še manj oškodovanim povrnejo škodo.

Na eni strani so torej takšni, senzacionalistični, spektakularizirani vdori v zasebnost posameznikov, ki niso pravno dopustni in oškodovanim lahko povzročijo znatno škodo, ko pa jim jo povzročijo, ti nimajo na voljo učinkovitih pravnih mehanizmov za primerno povračilo škode. Na drugi strani pa so vsi tisti primeri, ko slovenska redna sodišča snemalne posege v zasebnost, ki so pravno dopustni, golo formalistično, legalistično-zakonistično in ustavnopravno ignorantsko opredelijo kot »nedovoljeno dokazno gradivo«. Na primer naključen mobilni posnetek, ki prikazuje policiste pri prekoračenju pooblastil. Ali pa naključni posnetek, ki prikazuje nekoga pri izvrševanju kaznivega dejanja. Pa na primer posnetek, ki ga je oseba v točno določenih okoliščinah uspela narediti samo zato, da bi se zaščitila pred protipravnim ravnanjem druge osebe in v danih okoliščinah ni imela na voljo nobene druge možnosti za osebno zaščito, oziroma za pridobitev edinega verodostojnega dokaza o protipravnem ravnanju druge osebe.

Odvečne težave

Vsak snemalni poseg v zasebnost zatorej še ni protipravno ravnanje. V nasprotnem primeru bi vsak človek lahko vselej zahteval sodno varstvo vsakič, ko bi ga kjerkoli posnela določena snemalna naprava. A tega ne more storiti. Po drugi strani pa tudi ni dovoljeno snemanje drugih ljudi brez posebnega in stvarno utemeljenega razloga. Pravna ocena o tem, ali je snemalni poseg v zasebnost protipraven do te mere, da omogoča pravno (sodno) zaščito, je odvisna od ocene o stopnji posega v zasebnost in »resnosti« ali škodljivosti posega v zasebnost. Potrebna je podrobna in natančna, torej strokovno skrbna in analitična ocena, kdo je oseba, ki je bila posneta, v kakšnem kontekstu in okoliščinah, v kakšni vlogi in v kakšnem statusu je bila posneta, kaj posnetek prikazuje, s kakšnim namenom je bila posneta, kdo je bil snemalec in kakšen je splošen javni pomen pridobljenih informacij. Predvsem od statusa osebe, ki je bila posneta (absolutno javna oseba, relativno javna oseba ali zasebnik), in splošnega pomena informacij (zakaj je prišlo do posnetka, kako, kaj prikazuje, kdo je naredil posnetek in zakaj) je odvisno, ali v točno določenih okoliščinah točno določena oseba »upravičeno pričakuje varstvo zasebnosti« pred snemanjem. Pomembno je tudi oceniti, kakšne so druge alternativne možnosti za dostop do splošno pomembnih informacij v točno določenem primeru in kakšen je njihov dokazni pomen. Odgovoriti je treba tudi na vprašanje, ali je mogoče do odkritja točno določenih informacij, ki so nedvomno v prepričljivem javnem interesu, priti tudi na drugačen in razumno izvedljiv način. Med vsemi vprašanji pa se zdi najpomembnejše prav vprašanje, zakaj je nekdo posnel nekoga drugega (ali nekaj) in kaj je želel s posnetkom doseči. Od teh odgovorov je potem odvisno, kako prepričljiv je zatrjevani javni interes za objavo neke zgodbe, ujete na videoposnetek.

Vsaj ko gre za relativno javne osebe (na primer pogosto javno nastopajoče predstavnike neke stroke ali poklica) in zasebnike (na primer anonimne učitelje), zvedavost in senzacionalistična zanimivost nista javni interes, naslada pa ni pravno zaščitena pravica javnosti. Na drugi strani pa se absolutno javne osebe (politiki, funkcionarji in estradniki) in tiste relativno javne osebe, ki na primer izvršujejo oblastna pooblastila v službi države, ne morejo sklicevati na pravno zaščito zasebnosti v enaki meri in na enak način kot drugi ljudje. Pravniki – tudi sodnice in sodniki – in novinarji z razumevanjem in utemeljevanjem pravne zaščite zasebnosti kot ustavnopravnega koncepta ne bi smeli imeti toliko težav.