Mislili bi si, da je Tanja tako srečna, ker je med vsemi obupanimi zemljani brez plačanih prispevkov zadela terno in osvojila eno od tistih sanjskih služb na samotnem tropskem otoku, kjer bo njena edina naloga slikanje selfijev in krmljenje klapavic. Če že ne to, pa da se je je usmilil vsaj slovenski bog podjetništva, s katerim bosta poslej lahko preizkušala vpliv tujine na zmogljivost ultralahkih letal. Dalajlama, ki je zaznal njeno iskrenost in ji bo pokazal, kako uspešno tržiti dobroto in himalajski zen! Pomislili bi, da je Tanja našla najmanj službo v javnem sektorju, in to v zavodu, ravno prav majhnem, a ravno prav velikem, da ga ne bo ukinila dolga roka vlade in hkrati ne bo postala tehnološki presežek, ampak se bo lahko sprostila in svoj stol naravnala tako, da ji prihodnjih 45 let sonce ne bo svetilo naravnost v oči, še vseeno pa jo bo prijetno božalo ob srkanju vsake od 30.375 kavic.
Nič od tega. Tanja je hvaležna stvarniku in nekdanji misici, visokousposobljeni za iskanje igle v senu obupanega in obubožanega brezdelnega življa, da bo lahko v telekomunikacijskem podjetju, ki ima stomilijonski puf, a je čudežno zlezlo iz stečaja, prodajala – telefonske pakete. Ne gre za to, da bo imela najvišjo plačo v podalpju, zmotili ste se tudi, če ste pomislili, da bo tam vodila kakšen zelo pomemben oddelek za, kaj pa vem, ugotavljanje korelacije denarnih spodbud na trend špecanja lenih sodelavcev. Res je sicer, da ji je firma častila avto in estetsko preobrazbo, s čimer je že na dobri poti tudi do morebitnega moža (in to je tisto, kar v resnici šteje, mar ne?), vse ostalo pa si bo morala prav nič zvezdniško – pridelati sama. Sovražila bo tisto budilko, ki jo bo vsako jutro neprespano dvignila v realnost, odvlekla se bo v tisto pisarno, kjer ji vsaj sonce ne bo svetilo v oči med pitjem kavice, bo pa morala zato ves čas izkazovati hudičevo hvaležnost, da sme biti tam in delati za neko zapufano zakrčeno šefovje.
Komu mar! Slovenija praznuje in se veseli! Tanja je dobila službo, ki ni volonterstvo, avtorska pogodba z možnostjo sedemindvajsetkratnega podaljšanja ali prisilni espe v tej deželi, kjer sonce ne posije na brezupneže brez start upa, lastne tržne niše ali, bogpomagaj, vsaj sramežljivo spogledljive poslovne ideje. Hozana, Tanji bo nekdo plačeval prispevke ter ji povrnil stroške za tiste suhe sirove štručke! Ne bo ji treba naštudirati e-davkov, obrazcev OPSVZ in samosvoje logike digitalnega potrdila, zato da bi prihranila dragocenih 50 evrov mesečno za računovodjo – ne, nekdo bo, ne da bi vsak mesec prosila in plačevala, kar tako poskrbel zanjo! In to za nedoločen čas! Hvala nebesom – in to tako rekoč dobesedno! Vsaj ena od božjih hčera je odrešena!
Druge do nadaljnjega ostajajo v ringu.
