Kadar vam pride nasproti Maja Vidmar, je velika verjetnost, da bo nosila kapo. »Všeč so mi vse vrste pokrival. Vem, da jih imam že zdaj preveč, toda vedno se najde prostor za kakšno novo. Vznemirljivih barv, takšne s puhastimi cofi, klasične, vseh vrst…« pravi slovenska plezalka. Toda po koncu nedeljske tekme v Kranju je bila brez kape, čeprav verjetno ne bi imela nič proti, če bi imela eno veliko, ki bi jo lahko potegnila čez oči, da bi vpila njene solze razočaranja. Na zadnji tekmi svetovnega pokala namreč ni plezala, kot si je želela.

Pokali in psička Roxy

Maja Vidmar v težkih trenutkih ne skriva žalosti. Pokaže jo s svojimi gestami in besedami. »Kadar slabo plezam, sem v trenutku neuspeha zelo razočarana,« je v Kranju dejala leta 2008, ko ji je iz rok ušla skupna zmaga v svetovnem pokalu. Toda vsaka kariera ima tudi vesele trenutke. Vidmarjeva jih je največ doživela leto prej, ko je v svetovnem pokalu dobila šest tekem in osvojila skupni seštevek. Kadar je vesela, ima nasmešek od levega do desnega ušesa. Enako je bilo na svetovnih in evropskih prvenstvih, ko je večkrat stopila na zmagovalni oder. Poleg pokalov je leta 2007 dobila še eno nagrado – psičko Roxy. »Je zabavna, lena, vedno lačna in rada pozira pred kamero,« jo je predstavila ponosna lastnica.

Konca sezone se nikoli ne veseli, saj vedno rada pleza. »Tekmujem iz užitka in ne sodim med tiste tekmovalce, ki le sanjajo, kdaj bo konec sezone,« pravi. Kljub temu zna v prostih mesecih izkoristiti čas. »Rada potujem, kar mi uspe že zaradi tekem. A grem rada kam tudi po sezoni, saj je povsem drugače, če v glavi nimaš tekmovanja in se lahko povsem sproščeno naužiješ krajev, v katere se odpraviš,« je razlagala. »Pogosto me pot med dopustom zanese v kraje, kjer je mogoče plezati. Tako prijetno združim s koristnim. Rada spoznavam svet, včasih tudi s smučmi na nogah. Še posebno me privlači turno smučanje,« je dodala. A dileme, ali ima raje plezanje ali smučanje, ni: »Ne, ne. Tukaj ni dileme. Plezanje ima prednost, a če se pokaže priložnost, z veseljem zavijem na smučišče.«

Ker je skromna, je zadovoljna

Največja odlika Vidmarjeve je moč v prstih. Všeč so ji dolge in vzdržljive smeri in majhni oprimki. Pri plezanju sta sicer vedno dve možnosti – plezanje na pogled ali plezanje na rdečo piko. Razlika je v tem, da na pogled plezaš takoj brez priprav, na rdečo piko pa steno večkrat pregledaš in preučiš. »Oboje imam rada. Če plezam zunaj, plezam na pogled, ker je to dober trening za tekme. Na tekmah pa se vedno pleza na pogled,« je razkrila Maja Vidmar, ki vseskozi trenira pod budnim očesom Romana Krajnika. »Začela sva skupaj, zato me zelo dobro pozna. Včasih se mi celo zdi, da me pozna bolj, kot poznam sama sebe. Ve, kaj potrebujem, kako težko lahko plezam, kaj je zame dobro in kaj ni,« je dejala.

Denarne nagrade v športnem plezanju niso visoke, nekaj tisoč evrov, vsaj če se jih primerja s prejemki v najbolj izpostavljenih športih. »Če naredimo primerjavo s košarko ali nogometom, naše nagrade skoraj ne obstajajo. Če pa primerjamo nagrade denimo z gimnastiko, je razlika veliko manjša ali je skoraj ni. Toda jaz sem bolj skromna, zato sem zadovoljna,« je priznala. »S financami je v našem športu težko. Osebno od sponzorjev dobim le plezalne čevlje. Toda nikoli nisem obžalovala, da sem se odločila za športno plezanje. Rada imam individualne športe. Pri plezanju mi je všeč, da daš vedno vse od sebe, vedno premaguješ smer. Povrhu lahko plezaš v naravi. Vsaka smer je drugačna, kar daje poseben čar,« je pristavila Vidmarjeva, ki je v šolskih klopeh najprej obiskovala srednjo šolo za oblikovanje, nato pa še akademijo za multimedije.

Enkrat bo morala končati

V Kranju ni povedala povsem naravnost, a med vrsticami se da razbrati, da Maja Vidmar razmišlja o koncu kariere športne plezalke, čeprav je plezanje njen način življenja. Konec leta, natančneje 30. decembra, bo stara 29 let, s čimer je med starejšimi tekmovalkami v karavani svetovnega pokala. »Zdaj si bom najprej privoščila malce počitka, da se odklopim, potem pa bomo videli. V zadnjih dneh sem razmišljala samo o zadnji tekmi, vse drugo sem pustila pri miru,« je dejala v nedeljo. »Jasno je zgolj to, da nikoli ne bom nehala plezati, saj od tega športa nisem nikoli zasičena. Tudi če bi imela takoj naslednjo tekmo, bi znova uživala. Vprašanje pa je, ali bom še tekmovala. Enkrat bom morala končati,« je pristavila.

A vendar bi bilo lepše, če bi kariero končala s svetlečimi očmi zaradi iskrice veselja in ne solz razočaranja.