Švedsko priznanje Palestine konec oktobra je pričakovano odprlo podobno dilemo v mnogih evropskih državah. O tem govorijo po vsej Evropi, od Francije in Velike Britanije do Latvije in Češke. Vprašanje je znova aktualno tudi v Sloveniji, tokrat pa bo zahtevalo konkreten odgovor, potem ko je Združena levica zahtevala nujno sejo odbora državnega zbora za zunanjo politiko (OZP) in predlagala zelo jasen sklep: odbor naj državnemu zboru predlaga priznanje Palestine kot neodvisne in suverene države. Seja odbora bo čez deset dni.
Slovenija ima glede priznanja držav precej specifično ureditev. V Evropi je to vprašanje večinoma v pristojnosti vlad. Parlamenti sprejmejo kvečjemu neobvezne resolucije s pozivi vladam, kot je denimo glede priznanja Palestine sredi oktobra storil britanski. V Sloveniji pa mora odločitev o priznanju v vsakem primeru potrditi parlament.
Pri tem je mogoče, da predlog za priznanje v parlamentarni postopek vloži vlada ali pa ga oblikujejo sami poslanci, pravi sekretar v vladni službi za zakonodajo David Weindorfer. Akt o priznanju gre v primeru sprejetja potem v podpis k predsedniku republike. Na vprašanje, ali ta akt mora podpisati, Weindorfer pravi, da bi bila morebitna zavrnitev ustavnopravno vprašanje, pri čemer se je v preteklosti v primerih imenovanja nekaterih veleposlanikov že dogajalo, da predsedniki predlogov niso podpisali. Razlika pa je ta, da veleposlanike potrjuje le odbor za zunanjo politiko, predlog o priznanju pa potrjuje tudi ves državni zbor.
SMC bo jeziček na tehtnici
V državnem zboru takojšnje priznanje Palestine trenutno odkrito podpirajo vsaj tri poslanske skupine – poleg predlagatelja, Združene levice, še Socialni demokrati in Zavezništvo Alenke Bratušek. V Združeni levici pravijo, da bi priznanje Palestine ključno pripomoglo pri reševanju krize na Bližnjem vzhodu. V Zavezništvu Alenke Bratušek menijo, da mora Slovenija omogočiti uveljavljanje pravice do samoodločbe, na kateri je državnost utemeljila tudi sama. Socialni demokrati pa ocenjujejo, da bi priznanje Palestine povečalo varnost in stabilnost v Palestini in Izraelu.
V DeSUS so načelno naklonjeni priznanju, a še nimajo uradnega stališča, tudi v Novi Sloveniji ga bodo še sprejeli do seje OZP. V Slovenski demokratski stranki so proti priznanju na predlagani način in ocenjujejo, naj se Slovenija do vprašanja priznanja Palestine opredeljuje v okviru Evropske unije in zveze Nato ter naj ne vleče enostranskih potez.
Odgovora poslanske skupine Stranke Mira Cerarja nismo prejeli. Po navedbah dveh sogovornikov, ki sta želela ostati neimenovana, so stališča znotraj stranke različna. Bo pa ta stranka jeziček na tehtnici, saj ima v šestnajstčlanskem odboru za zunanjo politiko sedem članov.
Horvat s predstavniki Izraela in Palestine
Vlada bo na seji sodelovala s svojimi predstavniki. O vprašanju priznanja Palestine sicer še ni razpravljala. V kabinetu predsednika vlade Mira Cerarja pravijo, da »podpira državnost Palestine v skladu dvodržavne rešitve v odnosu do Izraela« in tudi samo razpravo v državnem zboru, ki bo, kot pravijo, priložnost za pogovor o časovnem elementu priznanja in o učinkih morebitnega slovenskega priznanja Palestine. Če bo vlada pred sejo OZP o tem razpravljala, bo gradivo pripravilo zunanje ministrstvo, kjer pravijo, da je glede priznanja Palestine potreben celovit premislek, tudi znotraj Evropske unije, in sicer o tem, v katerem trenutku bi imelo priznanje najbolj pozitiven učinek na rešitev izraelsko-palestinskega vprašanja. Zunanji minister Karl Erjavec je na zasedanju zunanjih ministrov EU pretekli mesec pozval k poglobljeni razpravi o vprašanju priznanja Palestine. Na vprašanje, kakšno stališče bi Slovenija na takšni razpravi zastopala, na MZZ pravijo, da je je treba počakati na razpravo. Datuma zanjo sicer ni.
Predsednik odbora za zunanjo politiko Jožef Horvat pravi, da zaradi svoje funkcije noče prehitro dajati izjav, da pa se želi pred sejo sestati tako s predstavnikom Izraela kot Palestine in da sta srečanji v pripravi.
Simbolično »da« in odločno »ne še«
Tudi v več drugih evropskih državah je vprašanje priznanja Palestine zelo aktualno, odkar je to storila Švedska. Priznanje samo po sebi sicer niti ni kočljivo – v mednarodni skupnosti se je pravica Palestincev do države udomačila, vendar za mnoge glavne akterje za zdaj samo načelno in nekje v prihodnosti. Pravo vprašanje je, kdaj to storiti, pri čemer eni ocenjujejo, da bi priznanje iskanje miru otežilo in da bo čas zanj tedaj, ko bosta Izrael in Palestina našla rešitev za medsebojne spore. Drugi pa nasprotno menijo, da je iskanje miru že tako in tako zabredlo pregloboko in je lahko priznanje Palestine koristna spodbuda.
Tako je britanski parlament sredi oktobra še pred švedskim priznanjem z veliko večino, a manj kot polovično udeležbo, sprejel za vlado neobvezujočo resolucijo za priznanje Palestine. Francoski parlament bo o podobni resoluciji glasoval čez deset dni na predlog vladajočih socialistov. O priznanju bo razpravljal tudi italijanski parlament. Zanimivo je, da zunanji ministri vseh treh držav navajajo enak argument, namreč da ni vprašanje sámo priznanje Palestine, ampak kdaj in kako ga izpeljati, da bo največ prispevalo k miru. Na drugi strani so enostransko priznanje Švedske kritizirali v Nemčiji. Vplivni poslanec stranke Angele Merkel Philipp Missfelder je dejal, da mora Evropa nastopati enotno, če želi prispevati k miru, in da je enostransko ukrepanje napačno, zato mu Nemčija ne bo sledila, niti v simbolični obliki. Priznanje Palestine države Švedske, ki je članica EU, so kritizirali tudi v Litvi, ki leta 2011 v OZN ni podprla članstva Palestine v Unescu in se je (tako kot Slovenija) vzdržala pri glasovanju o dvigu statusa Palestine v OZN leta 2012. Enostransko priznanje je kritizirala tudi Češka, ki je v OZN edina od evropskih držav glasovala proti dvigu statusa Palestine.