Leseni podstavki za kozarce v obliki medvedove glave, lesene svetilke, prilagodljiv lesen panj za shranjevanje medu, različne igrače in hudomušni izveski za vrata so le del množice lesenih izdelkov, ki nastajajo na Kočevskem. A najpogosteje tam tudi ostajajo. Kakovost, uporabnost in privlačen dizajn niso dovolj, da gre izdelek v promet. »Nekaj super idej, zanimivi kosi, a manjka preboj, povezan z marketingom. Manjka zgodba, manjka dobra ekipa, ki je sposobna izdelek prodati,« komentira ponudbo kočevskih izdelkov Boštjan Majcen, ki se s svojo blagovno znamko kuhinjskih desk Dile za darile prebija na slovenski trg.
Kočevski obrtniki ne dobijo suhega lesa
Majcen, katerega korenine so kočevske, trenutno pa živi v Grosupljem, je namreč ubral obratno pot. Po dvajsetih letih dela v oblikovanju in marketingu je vzel v roke vbodno žago, ročno brusilko in nekaj kosov brusnega papirja. Nastala je prva dila. In nato še ena, pa še ena in še ena. Njegove šavrinke, ta kratke, ta dolge, za en šnicl in preostale kuhinjske deske, za katere je nedavno prejel certifikat Rokodelstvo Art & Craft, so že našle mesto v številnih domovih. Glavna prodajna pot desk vseh oblik, velikosti in barv je internet, trenutno pa se dogovarja za prodajo v eni od slovenskih trgovin. Majcen, ki se za les, ki ga kupuje prek oglasov, poda tudi na drug konec Slovenije, trenutno stanje na Kočevskem pripisuje več dejavnikom: »Obrtniki v Kočevju ne dobijo suhega lesa. Nabavne cene so visoke. In najpomembnejše: kočevski obrtniki, ki so vešči oblikovanja in iz lesa naredijo lepe stvari, se ne zavedajo, da so njihovi izdelki le zrna peska v puščavi. Potrebno je mnogo več, kot le narediti lep in uporaben izdelek!«
Z njim se strinja Mateja Dekleva, arhitektka, ki je po slabih treh letih v središču Kočevja zaprla prodajno galerijo Zakladi lesa: »Ozko grlo sta trženje in investicija v marketing. V množici izdelkov nekdo težko opazi ravno tvojega in ga kupi.« Tudi zato so organizatorji drugega Festivala lesa in podjetništva, ki se je v Kočevju končal včeraj, med drugim pripravili delavnici trženja in oblikovanja urbane opreme. »Imamo znanje, imamo tudi šolo, ki v programu ponuja poklice za obdelavo lesa. Zdaj moramo združiti kreativnost, odlično obdelavo lesa in znanje o trženju blagovne znamke,« poudarja ravnateljica Gimnazije in srednje šole Kočevje Meta Kamšek, ki se zaveda, da morajo dijaki dobro poznati vsa našteta področja.
Sanjajo o lesnem tehnološkem centru
Ena od organizatork Festivala lesa in podjetništva poudarja, da so glavni cilji festivala vrniti lesu veljavo, doseči večji vpis v lesarske programe, doseči več zaposlitev v lesni industriji in izdelati prepoznaven izdelek z dodano tržno vrednostjo. A najprej morajo les bolj ceniti v domačem okolju. Tudi zato so študentje oblikovanja skupaj z Matejo Dekleva že lani izdelali lesene naslovne table, ki krasijo fasade kočevskih stavb, letos pa koše za smeti, klopi in panoje. Les naj bi postal prepoznaven element Kočevske. »Sodelovanje med različnimi akterji je nujno, če želimo uspeti,« je ob zaključku festivala povedala Meta Kamšek.
Ključno vlogo pri kočevski »lesenosti« pa igra tudi zdaj nesklenjena lesna veriga. Čeprav gozdovi predstavljajo 83 odstotkov površine občine, je le 9 odstotkov občinskih, 8 odstotkov pa v zasebni lasti. Z državnimi gozdovi upravljata koncesionarja, ki les (praviloma hlodovino) prodata drugam. »Na Kočevskem bi moral biti lesni tehnološki center,« je prepričan župan Vladimir Prebilič. Skupaj z najbolj sodobno šolsko lesarsko delavnico, državnim lastništvom v podjetju Snežnik, državnim večinskim deležem kočevskih gozdov in že izdelano idejno zasnovo je Kočevska po Prebiličevem mnenju najbolj primerna za postavitev dolgo obljubljenega centra.
