Vzrokov za velike kadrovske težave Mira Cerarja je več. Prvi je, da stranka nima kadrovskega bazena. Če odmislimo Demosovo vlado, lahko ugotovimo, da so imeli vsi mandatarji doslej ob sebi nekaj prekaljenih strankarskih politikov, za katere je bilo skoraj gotovo, da bodo na enem ali drugem mestu v njihovi vladni ekipi. Tako je imel Janez Drnovšek na primer Pavla Gantarja, Slavka Gabra, Toneta Ropa, Boruta Šukljeta..., Janez Janša je imel v trajni pripravljenosti Andreja Vizjaka, Zvonka Černača, Žigo Turka...

Pomanjkanje kadrovskega bazena SMC je po svoje razumljivo, saj gre za novo stranko, sestavljeno v naglici tik pred volitvami. Si je pa Cerar s svojimi merili možno kadrovsko zaledje še pomembno zožil. Najti superstrokovnjaka, ki bo hkrati tudi vešč političnega delovanja, a se doslej ni niti približal kateri koli politični opciji, kot si predstavljajo v SMC, je tako rekoč misija nemogoče. Prav tako politična neobremenjenost ni zagotovilo, da kandidatov ne težijo stari grehi. Tako je Cerar pri iskanju gospodarskega ministra sicer postregel s kandidati, ki jih celo gospodarstveniki pogosto niso poznali, a so okostnjaki iz omare Ervina Pfeiferja začeli padati že pred vložitvijo ministrske liste v državni zbor. Jožef Petrovič je moral oditi po komaj mesecu dni vodenja gospodarskega resorja. Uradni razlog za umik kandidature Gojka Koprivca je sicer poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, a so tudi pri njem v zadnjih dneh prišle na dan informacije o nekaterih spornih poslih iz preteklosti.

Naslednja težava Mira Cerarja, ki je bila sicer v veliki meri značilna tudi za vladanje Boruta Pahorja in Alenke Bratušek, je izrazito slaba in nedorasla ekipa v premierjevem kabinetu. Ta pomanjkljivost pa prihaja pri politično še toliko bolj neizkušenem Cerarju še v večji meri do izraza.

Namesto da bi torej Miro Cerar kadrovsko politiko gradil na pridobivanju ljudi, ki so se v preteklosti izkazali z dobrim delom in izkušnjami, ta vse prepogosto temelji zgolj na novih obrazih, na osebnih poznanstvih oziroma poznanstvih svojih svetovalcev. Kar – kot na primer pri postavljanju novega direktorja Sove – celo preglasi z zakonodajo določene pogoje za zasedbo delovnega mesta. Vse to pa vpliva na padanje zaupanja v javnosti. Kar bo nedvomno še otežilo premierjevo iskanje gospodarskega ministra in kompetentnih ljudi za druga pomembna mesta.

»Skrajni čas je, da se vlada resno loti dela, sicer je bolje, da se razide,« so včeraj že začeli rožljati koalicijski partnerji. In tokrat imata SD in DeSUS (čeprav je jasno, da so v ozadju predvsem njuni lastni apetiti) celo prav. Dva meseca vladnega ukvarjanja zlasti same s sabo in še daljšega koalicijskega ukvarjanja predvsem s pravnomočno obsojenim prvakom SDS Janezom Janšo je več kot dovolj.