Kdo je »domač«?
Tudi v tej rubriki, ki je namenjena domači prozi – kakor koli že definiramo »domače« – smo gostili večkulturne in večjezikovne avtorje: Majo Haderlap, ki je z zadnjim romanom prestopila v nemščino, Zorana Kneževića, čigar zgodbe so se v daljšem časovnem razponu prelivale iz srbščine v slovenščino, angleško pišočo Erico Johnson Debeljak. Čeprav ne vedno v slovenščini, je pisanje teh avtorjev trdno zasidrano v slovensko resničnost – Haderlapova zaradi specifične družinske zgodovine nekoliko bolj posega v preteklost, Johnson-Debeljakova in Knežević črpata iz slovenske aktualnosti, saj sta se v slovenskem »tukaj in zdaj« oblikovala kot pisatelja. Lidija Dimkovska pa je bolj vezana na makedonski kontekst: tam izdaja knjige, ima ciljno bralstvo, prejema nagrade. Ni težko razumeti, zakaj: ker ne piše v slovenščini, je na voljo manj prostora za objave in profesionalno uveljavitev, možnosti finančne podpore so minimalne, nagrade v kategoriji »slovenski pisatelj, ki ne piše v slovenščini« pa sploh ne obstajajo. Je potem nenavadno, da se v svojih tekstih bolj vrti okoli Skopja in Tetova kot pa Ljubljane?
Domovi, ne dom
Sicer pa to ne pomeni, da so »makedonske« točke v prozi Lidije Dimkovske točke stabilnosti ali nostalgičnega vračanja k izgubljenemu domu. Prav nasprotno. Dom kot center miru, stabilnosti ali totalitete je v obeh njenih romanih raztreščen in postavljen pod vprašaj. V proznem prvencu Skrita kamera (2006) junakinja s pisateljsko štipendijo živi na Dunaju, kjer gostitelji zahtevajo, naj napiše roman o vlogi tujine v svojem življenju, a nalogo nato obrne in začne namesto o tujini pisati o različnih »domovih«. Tako z vključujočo idejo več domov, ki jo postavi namesto izključujočega koncepta enega (in tujine kot nedoma), oblikuje kozmopolitsko tezo, da je dom povsod, kjer lahko razvijemo intimne vezi s prostorom in ljudmi, ki ta prostor naseljujejo. Multiplikacija je eden izmed principov njenega pisanja: množijo se domovi, identitete, perspektive, pa ne samo na ravni junakove zavesti, temveč tudi telesa. Glavna junakinja proznega prvenca ima v nožnem palcu »skrito kamero«, notranjo dvojnico (dvojčico?), ki funkcionira kot neodvisna zavest in je v tekstu posebej označena s poševnim tiskom. Nezmožnost vzpostavitve ene, vseobsegajoče perspektive je v Rezervnem življenju še bolj izrazita – pripovedovalka ima siamsko dvojčico. Dve glavi živita skupaj, a delujeta drugače: ena je zasanjana, nezainteresirana za aktualno dogajanje in eskapistično naravnana, druga je aktivna, nekoliko vzkipljiva, družbeno angažirana in kritična. Večji del romana se dogaja v času razpada Jugoslavije, ko si tako siamski dvojčici kot federativne države želita odcepitve. In čeprav bi v tem primeru zlahka trdili, da gre za politično alegorijo, to ni edini način za branje romana, ki raziskuje še vrsto drugih vprašanj okoli konceptov doma, celostne identitete, razcepljenosti in totalitete.
Lidija Dimkovska je v antologiji iz Jezika v jezik poudarila, da se manjšinske književnosti v tujih jezikih počutijo odrinjene, neintegrirane in osamljene – ter da zato ni nenavadno, da so avtorji, ki pišejo v italijanščini ali madžarščini, orientirani proitalijansko ali promadžarsko. Podobno velja za njeno makedonsko orientacijo. Zanimivo bi bilo videti, ali bi se ta, in kako, spremenila, če bi imela v slovenskem kontekstu enake delovne pogoje kot nacionalno priznani slovensko pišoči avtorji.